Poročilo Združenih narodov: Slovenija ni e-participativna država!

Kategorija: Slovenija | Datum objave: Tuesday, 10. 01. 2006 | Avtor: Barbara Kvas

 
Oddelek za ekonomske in socialne zadeve pri sekretariatu Združenih narodov je objavil poročilo o stanju e-uprave v 191 državah sveta za leto 2005.
Slovenija je na lestvici indeksa e-participacije pristala na skromnem 46. mestu ter tako poslabšala rezultat iz prejšnjih dve let (leta 2004 je zasedla 41.-49. mesto, leta 2003 pa je bila 36. mestu). Kljub slabo razvitim spletnim storitvam za spodbujanje sodelovanja državljanov v demokratičnih odločevalskih procesih se je Slovenija na skupnem indeksu e-uprave uvrstila na 26. mesto ter tako obdržala stopnjo napredka iz prejšnjih let.


Očitna in vse večja razlika med razvitostjo storitev e-uprave na eni strani in e-participacije na drugi odpira nekatera pomembna vprašanja za prihodnost e-demokracije pri nas: Zakaj e-demokracija nima svojega mesta na politični agendi javne oblasti kot sestavni element krepitve globalne konkurenčnosti in trajnostnega razvoja? Kdaj in na katerih javno političnih področjih bomo državljani dobili možnost za institucionalizirano e-participacijo širšega obsega, ki bo omogočala še kaj več kot samo netransparentno pošiljanje e-pošte? In nenazadnje, koliko znanja in kadrovskih virov ima država Slovenija na voljo, da postane e-participativna država?

Poročilo Združenih narodov, ki nosi pomenljiv podnaslov »Od e-uprave k e-vključenosti« med najrazvitejše države po indeksu e-participacije na prvih pet mest uvršča Združeno kraljestvo, Singapur, Združene države, Kanado in Republiko Korejo. Med novimi državami članicami EU so se višje kot Slovenija uvrstile še Estonija (11. mesto), Malta (19), Madžarska (27) in Poljska (29).

Indeks e-participacije, ki meri obseg in pripravljenost držav za spodbujanje sodelovanja državljanov v deliberativnemu in participativnemu odločanju o javnih politikah je bil kvantificiran z 21-imi storitvami, razdeljenimi v tri skupine:
1. storitve za povečevanje e-informiranosti državljanov o odločevalskemu procesu (spletni dostop do informacij javnega značaja kot so vladne politike in programi, zakonodaja, poraba proračunskih sredstev in aplikacije za njihovo razširjanje kot so novičarske skupine, e-novice, klepetalnice itd.),
2. storitve za krepitev e-posvetovanja v deliberativnih in participativnih procesih (e-posvetovanja, tematski forumi, javne razprave ter mehanizmi za njihovo spodbujanje in ozaveščanje) in
3. storitve za podporo e-odločanju z namenom vključevanja mnenja državljanov (aplikacije namenjene sprejemanju in odgovarjanju na prispevke državljanov).

Uvrstitev Slovenije na skromno 46. mesto (prehitele so jo države kot npr. Ukrajina, Mozambik, Turčija, Indonezija itd.) kaže na dejstvo, da javna oblast e-demokraciji ni posvetila potrebne pozornosti niti v ta namen zagotovila zadostnih javno političnih instrumentov (do podobnih ugotovitev je leta 2003 v svoji analizi (pdf, 228 KB) prišel tudi The Economist).

Najbolj razvite države po indeksu e-participacije so uspele oblikovati politični konsenz o pomenu e-demokracije v okviru politike razvoja in vzpostavljanja storitev e-uprave, zagotoviti zadostna finančna sredstva za izvedbo temeljnih in aplikativnih projektov ter povezati človeške vire (znanje) z različnih področij, potrebnih za njihovo izpeljavo .

Da ima nova vlada namen spremeniti trend upadanja razvitosti e-demokracije v Sloveniji, kažejo aktivnosti Ministrstva za javno upravo, ki je sprejelo Metodologijo za izpolnjevanje in spremljanje Izjave o odpravi administrativnih ovir(pdf) in sodelovanju zainteresirane javnosti ter odprlo posebni e-poštni naslov na državnem portalu e-uprava v sklopu E-demokracija, s katerim državljane vabi, da podajo pripombe, mnenja in predloge, ki bi lahko prispevali k bolj učinkovitemu delovanju javne uprave in odpravi administrativnih ovir.

Seveda je to samo prvi in še zdaleč ne zadostni korak. Ministrstvo bo v bližnji prihodnosti moralo odgovoriti tudi na nekatere ključne izzive, ki izhajajo iz poročila ZN: problem implementacije načrtovanih storitev, zagotavljanje njihove uporabnosti ter zmanjševanje neenakomerne razvitost storitev e-demokracije, ki se kaže v tem, da se države pogosteje odločajo za pasivne oblike javne participacije (informiranje in dostop do informacij) precej manj pozornosti pa namenjajo aktivni participaciji (deliberativno razpravljanje in moderirano posvetovanje). Poročilo še poudarja, da je uspešnost projektov e-participacije pogojena tudi z njihovom finančnim vložkom. Ta dejavnik bo poleg mobilizacije potrebnih kadrov in znanj (tudi politoloških) eden izmed ključnih vzvodov razvoja e-demokracije v državi Sloveniji.