Možnost za neposredno demokracijo

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Sunday, 26. 03. 2006 | Avtor: Barbara Kvas

V povezavi z novimi tehnologijami se veliko govori o možnosti neposredne demokracije ali vsaj večji uveljavitvi delov le-te. Zagovorniki poudarjajo, da razvoj novih tehnologij prinaša možnost nadomestitve sedanje predstavniške demokracije, ki ni nič drugega kot sistem, v katerem je moč odločanja za dobo mandata prenesena na predstavnike ljudstva, z demokracijo, v kateri bi ljudstvo samo imelo več vzvodov odločanja v svojih lastnih rokah.


Neposredna demokracija, kjer ljudstvo odloča brez predstavnikov, je v resnici možna le v družbi, ki je majhna, tako teritorialno kot tudi po številu prebivalcev. To je bilo možno v atenski demokraciji, ko je skupščina vseh svobodnih moških lahko odločala o problemih, s katerimi se je soočala njihova mestna država. Uradniki so bili izžrebani, voditelji vojske pa izglasovani za dobo enega leta in o težavah, s katerimi se je mestna država soočala, je bilo možno glasovati v skupščini. Grški polisi so bili tudi dovolj teritorialno omejeni, imeli so prebivalstvo, ki v mnogih primerih ni štelo več kot nekaj tisoč in težave, s katerimi so se soočali, so bile neprimerno manj številčne in kompleksne kot so težave, s katerimi se soočajo sodobne države. V današnjih časih bi podoben način odločanja lahko kvečjemu našli v nekaterih švicarskih kantonih, kjer se zavoljo majhnosti lahko zberejo vsi zainteresirani državljani.

Na ravni velikih držav pa tak sistem ne more delovati in zato je predstavniška demokracija sredstvo, s katerim se oblast ljudstva prenese na peščico predstavnikov, ki potem za določeno obdobje odločajo namesto njih. Edino sredstvo neposredne demokracije so potem občasni referendumi, ki jih posamezne države bolj ali manj dopuščajo.

Z novimi tehnologijami pa prvič postaja možno, da se ljudje lahko poučijo o določeni problematiki, čeprav so od mesta odločanja (parlamenta) zelo oddaljeni in lahko o tej tematiki tudi razpravljajo. Možnost glasovanja preko interneta omogoča, da se referendum o zakonu ali določenem problemu prenese kar v elektronsko obliko.

Vseeno se, tudi če pozabimo vse težave z anonimnostjo takšnega glasovanja, postavi vprašanje kompleksnosti težav, s katerimi se bi naj volilno telo soočilo. Moderne družbe se namreč soočajo z velikim razponom tem in težko je verjeti, da bi se vsak posameznik ukvarjal prav z vsako temo, ki bi zadevala širšo družbo ali celo samo kakšno obrobno skupino, ki bi hotela svoje zahteve predstaviti kot družbeno relevantne. Če bi bilo ljudem vsako leto predstavljenih nekaj sto zadev, bi bila posledica prenasičenost, ki bi najprej vodila v ignoriranje dela zadev, kasneje pa v apatičnost. Pri določenih temah bi tako veliko pridobile najbolj organizirane skupine, ki bi bile najbolj sposobne volilce iztrgati iz njihove apatičnosti, možnost za demagogijo pa bi tudi zrasla.

In tukaj se soočimo z vprašanjem smiselnosti takšne popolne neposredne demokracije.

Ne glede na vse kritike predstavniška demokracija še vedno omogoča, da se z vodenjem države ukvarja neka skupina ljudi, ki ji je to poklic in ki temu posveti večino svojega časa, za svoje odločanje pa razen pripadnosti neki politični opciji bolj ali manj uporablja še strokovno podporo.
Vsekakor nove tehnologije omogočajo večjo vključenost prebivalstva v procese odločanja, kar povečuje stik med predstavniki, voljenimi za določen čas, in njihovim volilnim telesom. To ni nič novega, saj so volivci že lahko pošiljali svoje predloge ali kritike s pomočjo navadne pošte, zdaj pa je ta proces s prihodom elektronske pošte postal še hitrejši. V prihodnje se bo to sodelovanje med predstavnikom in njegovo volilno bazo lahko še povečalo z e-posvetovanjem, spletnimi diskusijami, kjer bodo volivci lahko dajali predloge, podpisovanji peticij in glasovanji, s čimer bodo predstavniki ljudstva lahko merili politični utrip volilcev in posledično tudi bolje predstavljali interese ljudstva.

Če bo nekega dne družba napredovala do take mere, da bo nove tehnologije za elektronske volitve možno uporabljati v vsaki starostni skupini in sloju, bomo verjetno videli tudi večje število referendumov in premik k več neposredne demokracije, ne pa tudi k popolni neposredni demokraciji in ukinitvi sedanjega predstavniškega sistema.

Za zdaj so nove tehnologije lahko dobrodošla dopolnitev k že obstoječemu sistemu predstavniške demokracije, ne pa sredstvo za uvedbo “totalne” neposredne demokracije. To je za zdaj še nemogoče, vprašanje pa je tudi, če bo to kdaj, zaradi kompleksnosti težav, s katerimi se družbe soočajo, sploh mogoče.