Nataša Musar Pirc: E-uprava ni znanstvena fantastika
Kategorija: Intervju, Stroka | Datum objave: Sunday, 24. 09. 2006 | Avtor: Domen SavičDvanajsto nadstropje hotela Lev ponuja prekrasen pogled na prestolnico. Prav tam se nahaja pisarna informacijske pooblaščenke, ki bedi nad mestom. Nataša Musar Pirc, diplomirana pravnica, večini Slovencev znana kot novinarka POP TV-ja, v zadnjem času pa neumorna zasledovalka nepravilnosti v zdravstvu, javni upravi ter drugod, se izkaže za zelo zanimivo sogovornico, ki ji skoraj nikoli ne zmanjka besed. Kritično, napredno in zanimivo.
Mislite, da je data retention (zbiranje osebnih podatkov) trenutno modna muha ali gre za konkreten namen? Meni se namreč zdi, da to počenjajo samo zato, ker lahko (poceni tehnologija, razpoložljive kapacitete). Gre za trenuten trend ali se bo naša celotna družba na to prilagodila, kot se je prilagodila na, recimo, videonadzor?
Bojim se, da gredo trendi v to smer. Danes ni več debate med zasebnim in javnim, ampak med zasebnim in varnim. Kje potegnit mejo, da se bomo državljani počutili varno in koliko svoje zasebnosti bomo pripravljeni odstopiti v prid večji varnosti? Vseeno mislim, da z izvajanjem t.i. data retention mi kriminaliziramo celotno populacijo. To pa je tisto, česar se je treba bati in izredno strogo nadzirati. Jaz sem državni nadzorni organ in sem zavezana sprejetim zakonom, mi pa neodvisni status omogoča nadzor tudi nad tistimi, ki ne bi bili radi nadzirani – vlada, zdravstvo, policija. In moram reči, da nikjer ni bilo pretiranega odpora – razen v zdravstvu. Tam je bilo pa najprej trideset let brez nadzora, potem pa kar naenkrat etika prevlada nad pravom. Na drugi strani s policijo ni nobenih težav, parkrat smo obiskali agencijo SOVA in to brez kakršnihkoli težav. Ljudje se namreč zavedajo, kako izjemnega pomena za njih je, da imajo to dobro urejeno in da jim ugled v javnosti zaradi slabe urejenosti ne bo padel. Kam bo šla pot naprej…veste, ljudje so na kamere že kar nekako navajeni. Mislijo si, da so z nadzorom bolj varni. Po drugi strani pa zelo banalno rečeno, nekdo posname sosedo, kako se mečka za vogalom in tečejo špecat njeni mami. In to so posegi v zasebnost, ki so zaradi razpršenosti kamer in drugih varnostnih ukrepov, izredno povečani. Z povečanim številom zbirk podatkov se poveča možnost zlorabe teh podatkov. To je dejstvo. London je s 500,000 videokamerami poimenovan kar CCTV-city. Lahko se sprašujemo o pozitivnih učinkih, ampak sama se ne počutim dobro, če me kamera sledi na vsakem koraku. Kriminaliziranje celotne populacije se mi zdi pretiran ukrep v primerjavi z varnostjo celotne populacije.
Sama vedno pravim, državni organi se morajo zavedati, da več stvari kot bodo sami dali na spletno stran, manj bodo dobivali zahtev. Splet je idealen pripomoček za dostop do informacij javnega značaja in za zmanjševanje obsega dela. Urad pooblaščenca do informacij javnega značaja objavlja popolnoma vse. In vsak, ki hoče videti katerokoli našo odločbo, jo lahko najde na spletni strani. Temu služi tudi zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Penetracija interneta je v Sloveniji po raziskavah RiS-a 47-odstotna in to ni majhna številka – to nas uvršča v vrh Evropske Unije oziroma nad povprečje – Estonija na tem področju dela čudeže; sklepe vladnih sej imate na spletu pet minut po tistem, ko je seja končana. Moram reči, da tudi naš urad za informiranje zelo hitro objavlja dokumente – in to so idealna orodja za sodelovalno demokracijo.
Premalo delamo na področju uporabe tega, kar ponudimo našim državljanom. E-uprava, e-dohodnina, elektronski vpogled v centralni register prebivalstva in tako naprej. Ja, rečemo – Sigenca, sigovca, vse je na spletu, pridite iskat, zastonj je. Veste, kako to počnejo v Estoniji? Vsakemu, ki je prišel do uradnika, so dali v roko potrdilo in mu rekli – Od sedaj naprej drugače ne boste mogli elektronsko poslovat oziroma delati z državno upravo. Po mojem mnenju idealna rešitev. Pri nas pa…30,000 elektronskih podpisov. Sama sem fen e-uprave in takoj ko je bilo možno dohodnino oddajati elektronsko, sem bila zraven. Ampak vsi ljudje nismo taki in takim je potrebno dati elektronski podpis v roko in jim pojasniti, da brez tega določenih postopkov ne bodo mogli več vodit. Res je pri nas potrebno upoštevati problem pomanjkanja računalnikov, ampak veste, računalniki so v vsaki knjižnici, in človek bo namesto obiska uradnika raje obiskal knjižnico in si podaljšal prometno dovoljenje. S tem bi lahko ljudi tudi vzpodbudili k nakupu računalnika, saj bi z njim lahko vse opravili od doma. To priložnosti bi izkoristila za poziv – Vsem državljanom dajte elektronski podpis in naj bo to osnova, kajti brez tega se mi lahko trudimo, delamo elektronske registre, pa če jih na koncu uporablja 30,000 ljudi od milijona in pol…potem nismo naredili nič; zmetali smo ogromne količine denarja, uporabnost na drugi strani pa je majhna. Isto je pri državnih organih. Mi imamo elektronski podpis in bi želeli elektronsko vročat naše odločbe. Veste, kje je problem? Na drugi strani! kjer nimajo elektronskega podpisa in elektronska vročitev je nemogoča. Če ne drugega, vsaj državne organe poenotite, tako da bodo imeli vsi elektronske podpise! Vprašajte ministra Viranta. Sama ne razumem, zakaj se tega ne naredi!
[Bralce, ki bi jih zanimalo poslušanje celotnega dogodka, vabimo, da si posnetek prenesejo na svoj računalnik. Na voljo je datoteka mp3 (26,8 MB), posnetek pa je dolg 49 minut.]
