Andrej Lukšič – E-volitve se morajo “splačati” eliti
Kategorija: Intervju, Stroka | Datum objave: Saturday, 14. 10. 2006 | Avtor: Domen SavičDr. Andrej A. Lukšič je profesor na Fakulteti za družbene vede, kjer vodi predmet E-demokracija, hkrati vodi Inštituti za ekologijo, pri katerem deluje tudi center za e-demokracijo. Pogovor je tekel o vse večjem razkoraku med e-upravo ter e-demokracijo na slovenskem, o pasteh implementacije e-volitev ter o razvoju slovenskega e-političnega prostora.
[audio:http://www.ljudmila.org/~savicd/razkorak.mp3]
[audio:http://www.ljudmila.org/~savicd/profit.mp3]Kakšna je trenutno situacija v Sloveniji? Minister Virant ponavadi našteva uspehe glede povečanega dostopa in izboljšav, mene pa zanima, kako je s stopnjo e-uprave na eni in s stopnjo e-demokracije na drugi strani?
Če gledamo primerjalne analize, ki jih delajo v tujini na svetovni ravni in znotraj tega lahko potem tudi ugotovimo, kako Slovenija stoji glede razvitosti e-uprave in e-demokracije, potem je splošna ocena ta, da pri e-upravi Slovenija znotraj članic evropske unije stoji zelo dobro in drži korak z najbolj razvitimi, medtem ko pri e-demokraciji pa nazaduje. Z obstoječo politiko vlade in ministrstva (za javno upravo) pa se ta trend samo še utrjuje – razkorak med razvojem in aplikacijo orodij e-demokracije in na drugi strani razvojem in aplikacijo orodij e-uprave se samo še povečuje.
[audio:http://www.ljudmila.org/~savicd/razvoj.mp3]Sam vidim težavo pri internetu v tem, da si ljudje ustvarijo neko mnenje in potem to prvo mnenje prevlada nad vsem ostalim, nad vsem, kar pride kasneje. Ljudje smo sprejeli bankomate in sedaj jih veselo uporabljamo, ne glede na zlorabe, ki se dogajajo. Po drugi strani so e-demokracija in elektronske volitve pri nas še bolj na teoretskem nivoju in že jih vsi apriori odklanjamo. Kako otopliti javno klimo glede e-volitev ter e-demokracije?
Pred dvemi leti je bila narejena ekspertiza, s katero so skušali odgovoriti na vprašanje o zavračanju e-volitev s strani javnosti. Odgovor je šel v tej smeri, da so volitve zelo pomembne za legitimizacijo celotnega političnega sistema, ne sme biti na ta mehanizem vržen nikakršen sum, saj to za sabo potegne celoten problem legitimnosti tega političnega sistema. Ko je bila ta občutljivost državljanov torej prevelika, je bilo treba poiskat odgovor, kako vseeno sprožit ta proces in odgovor se je glasil – kje je manjši riziko, v primeru, da se napaka dejansko zgodi. Rešitev je bila lokalna raven, občina, kjer je pet do deset tisoč ljudi, kjer je v nekaterih primerih mogoče pilotno najprej izpeljat referendum – kot način glasovanja. Naslednji korak bi bila lahko izpeljava e-volitev, v tistih občinah, ki bi se same opredelile, da hočejo sodelovati, s tem bi se postopoma utrdilo prepričanje, da če nekaj deluje v pilotnih občinah, potem lahko deluje tudi drugje in seveda na državnozborskih volitvah. Problem je drugje, in sicer leži v kalkulaciji elit posameznih strank, ko ugotovijo, da se z uvajanjem elektronskih volitev upravičeno pričakuje povečan obisk volitev. Elite zanima samo to, ali bi od tega povečanega odstotka volilcev oni dobili določen delež. Če tega deleža ni, potem so elite proti uvedbi elektronskih volitev.
Kje po vašem mnenju še ležijo vzroki za upad e-demokracije v Sloveniji? Gre samo za vodje, ki ne delajo dovolj oziroma ne postopajo pravilno, ali so še kakšni drugi vzroki?
Razloge bi lahko iskali v splošni klimi, v katero je Slovenija padla, potem ko je leta 1990 stopila na samostojno pot in začela uvajati reformo k predstavniški demokraciji, ki je morala potekati tudi na nivoju predstav volilcev. Problem je bil v tem, da je v tem času, ko smo mi utrjevali predstavo o demokraciji, so v tujini že začeli ugotavljati šibke točke te predstave in že uvajali neke nove koncepte, ki so omogočali bolj odprt političen prostor in hkrati vstop civilnodružbenih organizacij v ta prostor. Slovenija je leta 1998 podpisala Aarhuško konvencijo izključno na področju okoljevarstva, potem pa je vrsto let ni mogla ratificirati v parlamentu in to govori o neki splošni klimi v politično-odločevalski sferi, ki je bila enotno zavezana k uvajanju in utrjevanju enega koncepta demokracije, predstavniškega. In v tem smislu je mogoče razumeti, zakaj se drugi koncepti demokracije niso sočasno uvajali. Od tod je popolnoma jasno, zakaj je od leta 2000, ko se je začelo intenzivno razmišljat tudi o uvajanju IKT v državno/javno upravo, večina poudarkov pri uporabi IKT letela predvsem na pomoč javni upravi in notranjemu komuniciranju.
[Bralce, ki bi jih zanimalo poslušanje celotnega pogovora, vabimo, da si posnetek prenesejo na svoj računalnik. Na voljo je datoteka mp3 (16,6 MB), posnetek pa je dolg 53 minut.]