Spletni dnevniki in njihov demokratični potencial

Kategorija: Blog | Datum objave: Wednesday, 3. 01. 2007 | Avtor: Barbara Kvas, Domen Savič

Danes med ljudmi vlada občutek nemoči. Pomembne odločitve, ki vplivajo na vsakdan vseh ljudi, se sprejemajo daleč proč od malega človeka. Kreirajo se v visokih političnih vrhovih. Mnoge raziskave kažejo, da prav zaradi ignorance politikov in posledično nepravih odločitev, sprejetih s strani le-teh, med ljudmi prevladuje zaničevanje politike. Med ljudmi, na žalost predvsem med mladimi, vlada apatija in zelo nizka volilna udeležba.

Tehnologija, ki je danes vedno lažje dostopna širši množici ljudi, omogoča premostitev mostu, ki je dolgo časa nastajal med navadnimi ljudmi in političnimi odločevalci. Vseeno se zdi, da navkljub široki ponudbi komunikacijskih kanalov, preko katerih lahko posameznik doseže javno sfero in posledično tudi vpliva na javno mnenje, večina posameznikov še vedno ostaja zaprta med štirimi stenami svojih stanovanj, v katera novice prihajajo le bodisi skozi televizijski ekran ali skozi zvočnik radia.

Elektronska demokracija ponuja novo možnost političnega sodelovanja. Z elektronskimi orodji omogoča lažje in enostavno sodelovanje zainteresiranih državljanov v odločevalskih procesih. Definirati fenomen elektronske demokracije ni enostavno, saj ni »jasnega in enoznačnega odgovora na vprašanje, kaj je elektronska demokracija« (Oblak, 2003: 135).

Vseeno je nujno, v namen jasnosti članka, da določimo definicijo elektronske demokracije. Steven Clift, priznani strokovnjak na tem področju trdi, da »E-demokracija predstavlja uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) in strategij znotraj političnih in vladnih procesov na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni s strani demokratičnih akterjev, ki vključujejo vlado, izvoljene uradnike, medije, politične organizacije in državljane/volilce. E-demokracija omogoča večjo aktivno participacijo državljanov, kar jim omogoča Internet, mobilna komunikacija in druge tehnologije. E-demokracija predstavlja dodatek k današnji reprezentativni demokraciji in omogoča tudi več participacije državljanov v direktnih oblikah participacije« (Steven Clift’s E-Democracy Resource Links, 2006).

Elektronska orodja so glede na možnost in raven participacije državljanov različna. Elektronska orodja so e-dostop, spletno anketiranje, spletna peticija, spletni forum, politični spletni dnevniki, e-konzultacija, e-referendum in e-volitve.

Osredotočimo se na politične spletne dnevnike. Politični spletni dnevniki predstavljajo novo možnost podajanja informacij, izobraževanja in dvosmernega komuniciranja med pisci in bralci. Pisci političnih spletnih dnevnikov svoje bralce obveščajo o novostih na področjih kjer delujejo, o svojih pogledih na določene politične teme in odpirajo teme, o katerih bi želeli debatirati. Teme so različne. Pisci političnih blogov se osredotočajo na določena policy področja, ki so jim najbližja in v okviru katerih tudi delujejo, kot so na primer sociala, šolstvo, zdravstvo itd. Veliko političnih spletnih dnevnikov vznikne in živi, nekateri se obdržijo tudi izven tega časovnega parametra, le v času določene politične akcije, kot je čas predvolilne kampanje. Tehnična oblika spletnih dnevnikov omogoča povezave do različnih spletnih strani in pa komentiranje, kar omogoča debato o temi, o kateri pisec govori, tudi bolj natančno. Posamezni vnosi, oziroma besedila, so lahko različni. Spodbujajo k delovanju, kar lahko privede tudi do kolektivnih akcij, so politično motivirani in s tem predstavljajo nagovarjanje, lahko tudi razlagajo in s tem predstavljajo izobraževalno noto.

Politične spletne dnevnike lahko gledamo z dveh smeri in sicer v smeri politiki-ljudje in v smeri ljudje-politiki.

Razmerje ni enakomerno razdeljeno, več se dogaja v smeri ljudje-politika. Družboslovje ta moment poimenuje z državljanskih novinarstvom. Ljudje, pisci spletnih dnevnikov, na svojih spletnih dnevnikih predstavljajo svoje misli, svoja mnenja ter predstavljajo dogodke, ki v main stream medijih ne dobijo svojega mesta. Nekateri se poslužujejo tega medija za izražanje političnih mnenj in opozarjanje politikov na določene probleme, katere sami opazijo, mediji pa teh problemov ne opazijo ali pa ne želijo izpostavljati. V svojih političnih spletnih dnevnikih komentirajo življenje okoli sebe, komentirajo delo politikov in javnih služb in tako predstavljajo iziv in tudi kritiko politikom, naj bo pozitivna ali negativna..

Smer politika-ljudje predstavlja obratno sfero. Razmerje v smeri ljudje-politiki predstavlja pisanje političnih spletnih dnevnikov s strani politikov. Ti v svojih dnevnih, tedenskih ali kako drugače časovno definirano vnosih, zapisujejo svoje misli, opisujejo svoje delo, nagovarjajo bralce spletnega dnevnika in opisujejo dogajanja okoli sebe. V tujini so politični spletni dnevniki politikov zelo razviti. V tujini, predvsem v Združenih državah in tudi drugje v zahodni Evropi, je veliko politikov, ki vedo, da če bodo obdržali komunikacijo s svojimi volilci, bodo s tem obdržali tudi volilčeve glasove in s tem obdržali politično funkcijo na kateri so. V Sloveniji se s pisanjem političnih spletnih dnevnikov ne ukvarja dosti politikov, politične spletne dnevnike piše le ena politična stranka (LDS). Spletni dnevnik piše nekaj članov te stranke. Majda Širca je februarja za spletno stran E-demokracija.si povedala naslednje: Pravi dnevnik – v smislu rednega beleženja svojih stališč, mnenj, komentarjev, dogodkov, videnj etc…sem včasih poslala bolj redno (pred volitvami, referendumom etc.. recimo). Ker pa mi čas ne dopušča, se s svojimi razmišljanji pojavljam na spletu le takrat, ko so izstopajoči trenutki in dogodki. Sicer pa v stranki poskušamo redno objavljati stališča in dogajanja.

Kaj sploh so spletni dnevniki?

Blog je v svojem bistvu spletna stran, ki ima vsebine razdeljene po času nastanka teh vsebin. Če se »običajne« spletne strani osredotočajo predvsem na razporejanje okvirjev s skupnim vsebinskim imenovalcem, pa se blogi (ali po slovensko neposrečeno prevedeni spletni dnevniki) držijo časovne ureditve prispevkov.

Blogi niso nova iznajdba, temveč so z nami od začetka spleta. V njihovi prvi fazi so jih uporabljali predvsem programerji, ki so preko tega medija uporabnike svojih programov obveščali o izboljšavah ter napredku razvoja. Primarni namen bloga je bil tako obveščanje in svetovanje uporabnikom.

Druga faza, v kateri so se blogi zaradi razvoja do uporabnika prijazne programske opreme, brezplačne uporabe in splošne dostopnosti približali uporabnikom, ki niso bili vešči tehnologije, vseeno pa so želeli participirati, se začne na prelomu tisočletja. Takrat se namreč na spletu pojavi Blogger, ki postane ena najbolj priljubljenih spletnih strani, ki uporabnikom omogoča brezplačno odprtje spletnega dnevnika.

V Slovenijo blogi pridejo relativno pozno, nekje okrog leta 2003. Uporabljajo jih le redki tehnološki entuziasti, prisotna pa je tudi precejšna mera anonimnosti – kar je razumljivo. Avtorji namreč pišejo predvsem prispevke osebne narave in uporabljajo ta novi medij kot avto-psihiatra. Prvi slovenski blogerji odkrijejo bloge na internetu in sicer v tujini, saj domači mediji zelo skopo poročajo o tem novem načinu komuniciranja. Prvi zapisi o blogih se v slovenskem medijskem prostoru pojavijo šele leta 2004, ko revija Monitor objavi kratko novičko o obstoju porno bloga z imenom Fleshbot. Prvi resen članek pa nastane šele leta 2005, prav tako v reviji Monitor.

Ignoranca main-stream medijev pa ne pomeni, da se blogosfera ni širila ter razvijala. Družba Technorati , ki se ukvarja z analizo blogosfere na svetovnem nivoju in v realnem času, spremlja o čem se v blogosferi največ govori in piše. Že od leta 2003 beleži konstaten porast blogov. Še več, po analizah družbe Technorati se blogosfera podvoji vsakih pet mesecev. Tako v času pisanja tega članka Technorati spremlja 50.1 milijonov blogov po celem svetu.

Tipizacija blogov nam pokaže izredno pestrost tem. Če za potrebe te analize zanemarimo bloge, ki so predvsem osebne narave in v katerih je fokus na piscu bloga in se posvetimo blogom, ki so analitično-kritični ali pa žurnalistično-poročevalski, hitro ugotovimo, da na tem področju blogi izredno dobro konkurirajo main-stream množičnim medijem. Bodisi da poročajo o krizi v Libanonu, z mobilnimi telefoni snemajo kratke filme o bežanju pred bombami ali sprehajanju po mrtvih ulicah ali pa s kritično distanco analizirajo trenutno stanje v ameriški vladi in poročajo o napakah in dobrih straneh aktualne administracije. Vse to se dogaja s skoraj-svetlobno hitrostjo v realnem času in s pomočjo referiranja ostalih blogov doseže praktično ves svet.

Blogi tako predstavljajo edinstven komunikacijski kanal . Dostopni so vsem, obstajajo popolnoma brezplačne različice programske opreme (vse, kar uporabnik potrebuje, je dostop do spleta) in informacije se širijo hitreje kot kadarkoli.

Blogi niso omejeni samo na besedila. Obstajajo tudi slikovni (photoblogs), zvočni (audioblogs) in video (videoblogs) spletni dnevniki, ki uporabljajo prednosti zvočnega in zvočno-video kanala za podajanje vsebin

Spletni dnevniki predstavljajo torej zelo dobro orodje komuniciranja političnih odločevalcev z državljani, kar s pridom uporablja vedno več politikov.

Margot Wallström, podpredsednica Komisije evropske unije že več kot leto dni piše o svojem delu v Evropskih uniji in potovanjih. Na vsak prispevek, ki ga objavi, vedno komentira veliko število ljudi. V maju je začel na pobudo Wallströmove svoj tedenski spletni dnevnik pisati tudi komisar za znanost in razvoj, dr. Janez Potočnik.

Komentarji so del vsakega zapisa v spletem dnevniku in omogočajo dvosmerno komunikacijo med pisci spletnih zapisov in bralcev le-teh.

Kritiki in večni pesimisti vidijo negativnost tudi v pisanju spletnih dnevnikov. Trdijo, da je pisanje spletnih dnevnikov samo pridobivanje političnih točk. Kar je v osnovi pravzaprav pravilna ugotovitev, vendar pa lahko gledamo na ta problem tudi s pozitivne strani. Kaj je pravzaprav smisel politike? Kaj je smisel demokracije? Ali ni prav demokracija fenomen, ki deluje v prid ljudi? Politiki, ki komunicirajo s svojimi volilci, jih poslušajo in delujejo v skladu z njihovi željami, so torej tisti pravi politiki, ki delujejo v prid ljudem samim. Prav pozitivnost, ki izhaja iz delovanja v skladu z željami ljudi, prinaša volilne točke.

Kratek vpogled v politične in tudi nepolitične spletne dnevnike v tujini nam bo prikazal kakšne možnosti predstavlja ta nov medij. Poglejmo si dve področji – Združene države Amerike in Iran. Geografsko, kulturo in tehnološko sta si državi zelo različni, hkrati pa imata potreben skupni imenovalec. Obe namreč poznata bloge in sodelujeta v blogosferi.

Amerika je zibelka moderne tehnologije in ni presenečenje, da je ameriška blogosfera najbolj razvita od vseh nacionalnih blogosfer na svetu. Eden od bolj znanih primerov mobilizacijske moči ameriške blogosfere je poslovni polom, ki ga je doživelo podjetje Kryptonite, potem ko so blogerji začeli objavljati informacije o tem, da je mogoče ključavnico za kolesa Evolution 2000 U-Lock odpreti s pomočjo kemičnega svinčnika. Podjetje je glasove iz blogosfere ignoriralo in na koncu leta utrpelo finančno izgubo v višini polovice letnega zaslužka.

Blogi so svoje zobe pokazali tudi v afganistansko-iraški vojaški operaciji ameriških sil, kjer so pisci blogov, predvsem vojaki, pripovedovali o izgubah zavezniških sil in postavljali na laž množične medije, ki so peli slavo ameriškemu vojaškemu stroju. Dosegli so tako odmevnost in vplivnost, da ameriška vojska sedaj bloge vojaškega osebja, ki je na služenju v Iraku, skrbno spremlja ter opazuje kakšne so vsebine, ki jih vojaki objavljajo na svojih osebnih spletnih dnevnikih.

Svoboda izražanja in participacija v demokratičnih procesih, ki jo blogi omogočajo, se je v Ameriki pokazala tudi pri zadnjih volitvah za predsednika Združenih držav. Ne samo, da so vsi trije glavni kandidati za predsednika uporabljali bloge kot način komuniciranja z volilci, temveč so tudi volilci uporabljali ta komunikacijski kanal kot sredstvo mobilizacije in oblikovanja gibanj, ki so pomagala predsedniškim kandidatom, komentirali so tudi potek njihovih kampanj. Pomembni so bili zaradi vzdrževanja stika kandidatov z volilno bazo in tudi zaradi komuniciranja med volilci samimi na državnem nivoju (Hall, 2006: 51).

Blogi so igrali pomembno vlogo tudi pri odstavitvi znanega voditelja Dana Ratherja, saj so bili prav blogerji tisti, ki so opozorili na vprašljivost dokumentov, s katerimi je Dan Rather dokazoval Bushev izostanek od služenja vojaškega roka. Kot »peta veja oblasti« so blogi pokazali, da imajo ljudje sposobnost spreminjanje glavnih tem množičnih medijev (Kline, Burstein,2005: 21).

Iran je popolno nasprotje ameriške blogosfere. Če ima v Ameriki že skoraj vsak državljan svoj spletni dnevnik, je v Iranu to rezervirano za pogumne upornike režima. Če so v Združenih državah Amerike blogi samo še dodaten komunikacijski kanal, pa v Iranu predstavljaljo edini komunikacijski kanal, ki ni obremenjen s cenzuro vlade, ki ima enega najbolje razvitih sistemov nadzora spletnih vsebin na svetu in ki budno nadzira vsa mnenja, ki najdejo pot na medmrežje. Na sploh igrajo blogi na bližnjem vzhodu, bodisi v Izraelu, Iranu ali Iraku, podobno vlogo kot partizanski tisk med drugo svetovno vojno. Kritični do režima in pozorni na dogajanje v državi.

Primer je potres v Bamu leta 2003, ko so iranske oblasti potres označile kot »božjo voljo«, blogerji pa so objavljali prispevke, v katerih so kritizirali vladno nesposobnost in počasno odzivnost v času nesreče (Alavi, 2005: 258). Tudi dojemanje Združenih držav Amerike, ki jo iranski voditelji označujejo z »velikim satanom«, se spremeni, ko iranski blogerji glasno (in anonimno) kritizirajo zunanjo politiko Irana (Alavi, 2005: 87) ter s tem izražajo mnenja, ki v družbi niso zaželjena in strogo kaznovana.

Med zadnjimi, ki so začeli s svojimi volilci komunicirati preko tega medija, je iranski predsednik Mahmood Ahmadinejad. Zanimivo pri tem je, da je ravno Iran ena izmed držav, ki se poleg Kitajske najbolj bojuje proti mnenjem, objavljenih na spletu in posveča prav posebno pozornost disidentskim blogom, ki komunicirajo s tujino.

Kakšno pa je stanje v Sloveniji?

Spletni dnevniki v Sloveniji zaenkrat ubirajo bolj osebne note izražanja. Če pogledamo aktualni spisek slovenskih blogov na spletni strani Si.blogs, jih med 259 blogi najdemo le nekaj, ki medij spletnih dnevnikov uporabljajo za politično participacijo in izražanje politično obarvanih mnenj. Pri izboru spodnjih dnevnikov sva upoštevala splošno usmerjenost spletnega dnevnika, saj se po malem s politično participacijo ukvarjajo vsi, tukaj pa sva izpostavila tiste, ki se s participacijo ukvarjajo izključno.

Najboljši primer dobre prakse spletnega dnevnika, s katerim državljan aktivno sodeluje v odločevalskih procesih v svoji občini, je spletni dnevnik Mežica v besedi in fotkah . V njem avtor, občan Mežice, opozarja na občinske probleme, predlaga rešitve in graja ter hvali odločitve vodilnih v občini. Spletni dnevnik je zanimiv tudi zaradi dejstva, da med komentarji lahko zasledimo mnenja župana občine Mežica. Ta dnevnik je v naboru portala Si.blogs hkrati edini, ki se v slovenskem prostoru ubada izključno z lokalno politiko. Vsi ostali so namreč usmerjeni bolj globalno, s tem pa je posledično zmanjšana njihova moč vplivanja na oblikovalce mnenj.

Kvaliteten politično obarvan spletni dnevnik je tudi Čuk Express, na katerem avtor s karikaturami in satirično-obarvanimi prispevki kritizira in podaja svoja mnenja o aktualnih lokalnih ter globalnih problemih. Mnenja so natančno predstavljena, hkrati pa avtor vedno poda svoje pomisleke glede apliciranih rešitev in predlaga svoje rešitve.

Libertarec, blog, ki predstavlja enega boljših politično-teoretičnih blogov pri nas, interpretira dogodke skozi prizmo libertarne teorije. Zanimiv je zaradi pogovorov v komentarjih, saj se bralci z avtorjem neprestano spuščajo v konstruktivne pa tudi nekonstruktivne debate.

E-demokracija.si predstavlja znanstveno-novičarski spletni dnevnik, ki se osredotoča predvsem na problem implementacije e-demokracije v odločevalskih procesih. Ponuja primere uspešnih praks iz tujine, primerjavo s slovensko situacijo in predloge izboljšav na lokalnem in državnem nivoju. Ljudi spodbuja k političnem delovanju in izražanju mnenj.

Če pogledamo celotno število slovenskih spletnih dnevnikov, lahko hitro ugotovimo, da je političnih dnevnikov zelo malo. To lahko pripišemo politični pasivnosti in apatiji ter neizobraženosti na področju spletnih storitev. V Sloveniji so spletni dnevniki še vedno obravnavani kot del alternativne kulture, pri čemer ima pojem alternativna izrazito negativen predznak. Ko se bo enkrat to spremenilo in bodo spletni dnevniki našli svoje mestu tako med stroko kot tudi v strokovni literaturi, pa lahko pričakujemo še bolj razširjeno uporabo in predvsem bolj pestre načine uporabe. Tako kot že velikokrat, se mora Slovenija torej še veliko naučiti, iz uspešnih primerov implementacije različnih novih komunikacijko-tehnoloških orodij za izboljšanje splošnih političnih razmer, iz tujine. Spletni dnevniki predstavljajo eno izmed teh orodij in možnosti uporabe so neznanske.

Do takrat pa bodo spletni dnevniki v Sloveniji služili bolj kot osebno komunikacijsko orodje posameznika, ki z njim razrešuje notranje probleme oziroma preko spletnega dnevnika komunicira s prijatelji.

Viri in literatura:
N. Alavi, 2005, We are Iran – the persian blogs, Soft Skull Press, New York
R. S. Hall, 2006, The blog ahead, Morgan James, New York
D. Kline in D. Burstein, 2005, Blog!, CDS Books, New York
T. Oblak, 2003, Izzivi e-demokracije, FDV, Ljubljana
S. Splichal, 1997, Javno mnenje, FDV, Ljubljana

Spletni viri:
S. Clift, E-Democracy Resource Links. Sneto dne 5.5.2006 s http://www.publicus.net/articles/edemresources.html


Članek je objavljen v Medijski preži, številka 27/28
Opomba: Članek je nastal poleti 2006, zato se bo mogoče bralcu zazdelo, da bi avtorja lahko izbrala boljše primere iz slovenske blogosfere. Se strinjamo. Nadaljevanje tega prispevka pričakujte enkrat do konca januarja.