Vse se spreminja, da bi ostalo isto
Kategorija: Kolumna | Datum objave: Monday, 7. 05. 2007 | Avtor: Hacked by @OPSEC.FINGTER
Nenavaden občutek. Povabljen sem bil, da pristavim svoj piskerček na temo e-demokracije, pa me tema niti malo ne prepriča. Vse se spreminja, da bi ostalo isto.
Ne razumite me napak: priča smo resnično obsežnim, tehnološko pogojenim spremembam, katerih narave in globine verjetno še ne zmoremo razumeti v celoti. Blogi, Splet 2.0, državljansko novinarstvo, težave tradicionalnih medijev, premiki oglaševalskih proračunov in še bi lahko naštevali.
Pojave, ki smo jim priča, najprej označuje premik možnosti produkcije vsebin (besedil, fotografij, videa) iz organizacij na posameznike. Vsak, ki si lahko privošči ustrezna tehnološka sredstva (še vedno samo približno ena šestina človeštva), lahko sodeluje. Ni več urednikov, vratarjev, nič več zaprtih klubov, cehovskih omejitev, vstopnina je vsak dan nižja.
Demokratizacija medijev? Je izboljšanje dostopa do produkcijskih sredstev že enako demokratizaciji? Kako pojav uporabniško ustvarjenih vsebin spreminja politično igro in razmerja v družbi?
Kot že rečeno, vse se spreminja, da bi ostalo isto. Vrtiljak tehnoloških sprememb bo ustoličil nove igralce, tako pri medijih kot v političnem življenju. Nekatere medijske trdnjave, ki ne bodo zmogle pravočasno razumeti sprememb, bodo padle, pojavile se bodo druge. Velikansko ponovno mešanje kart na globalni ravni. Iluzijo, da smo priča spremembam, ki resnično spreminjajo družbene silnice, nam dopušča dejstvo, da smo še vedno v obdobju odraščanja tega krasnega novega sveta. Še vedno nam je dovoljeno eksperimentirati in sanjati. Toda slej kot prej bodo novi/stari igralci zacementirali položaje, pa naj si bodo to Google, Yahoo!, AOL, News Corp., SiOL… ali pa kdo izmed množice blogerjev. Medenih tednov bo enkrat konec. Dobra vsebina zahteva čas in predanost, predanosti in časa ni brez denarja, denar za produkcijo vsebin zagotavlja oglaševanje. Čez čas bo vse akterje, tudi tiste blogerje, ki jih bo vredno brati, določala ista struktura kot današnje “tradicionalne” medije.
V kolikor pogledate slovenske bloge, vam je trend lahko hitro viden. Z redkimi izjemami je resnično vredno brati samo tiste, ki nakazujejo ambicijo po profesionalizaciji. Še več: najpomembnejše slovenske politične bloge so postavili ljudje iz tradicionalnih medijev (Vest.si, Razgledi, Medijski watch dog). Novi akterji? Vzpon amaterjev? Očitno ne, prej tekmovanje, kdo iz sveta starih medijev se bo uspešneje zasidral v novih. Vsi hitijo čim prej zakoličiti nov teritorij.
“Democracy is about power and representation, not merely about having a voice,” je zapisal Bill Thomson in s tem pod vprašaj postavil tako bloge kot druga orodja e-demokracije (spletne peticije, forumi, e-referendumi, e-volitve…). E-demokracija naj bi namreč omogočila večjo aktivno participacijo državljanov, ki imajo danes občutek, da se pomembne odločitve sprejemajo daleč od njih. Vladata apatija in nizka volilna udeležba. Četudi predpostavimo, da je diagnoza prava, še naprej ostaja vprašanje, če smo izbrali pravo zdravilo.
Menim, da gre v precejšnji meri za placebo. Kot pri vsakem placebu, bo tudi ta pri določenih skupinah ustvaril iluzijo učinka, iluzijo, da je možnost “imeti glas” že enako participaciji pri političnih odločitvah. Bojim se, da nas čaka razočaranje, saj problemi sodobnih demokratičnih družb niso povezani s primanjkljajem informacij na relaciji od državljanov do političnih elit. Problem gre prej iskati v pomanjkanju političnega vodstva, ki bi državljane (tako splošno kot zainteresirano javnost) bilo pripravljeno vključiti v proces političnega odločanja. Potrebujemo politično vodstvo, ki recimo posvetovalnih organov v kateri so zastopani zainteresirana javnost ali strokovnjaki, ne bi izrabilo samo za pokritje odločitev, za ustvarjanje iluzije participacije. Bojim se, da tega primanjkljaja še tako dovršene tehnologije ne morejo odpraviti.
Pomemben nauk prinašajo tudi izkušnje s sodobnimi metodami merjenja javnega mnenja in njihovi uporabi v vsakodnevnem procesu političnega odločanja. Izmeriti utrip, želje, podporo javnosti ni težko. Množice agencij po celem svetu vsak dan zalagajo politike s podatki o javnem mnenju. Toda, kot so kaj hitro spoznali tudi najbolj vneti uporabniki teh metod, je lahko uporaba teh podatkov spolzek teren. Ljudstvo dostikrat ne ve kaj pravzaprav hoče, že jutri lahko popolnoma spremeni mnenje in grdo zavede uporabnika raziskav. Postalo je jasno, da še tako izpopolnjene metode merjenja politikov ne odrešujejo naloge, da so v prvi vrsti aktivni oblikovalci in prenašalci političnih vizij, idej in povezovanja. Poslušanje “glasu ljudstva”, pa naj si bo preko meritev javnega mnenja ali preko različnih orodij e-demokracije, jih teh nalog ne odrešuje. Povedano drugače: e-demokracija nam ne prinaša politikov z vizijami. V pomanjkanju le-teh je iskati prave vzroke za apatijo volivcev.
Jure Mesarič je eden od avtorjev bloga Drugi Dom.
 Na glavno stran | |
Arhiv  |
