Dr. Mirko Vintar:
“Naša elektronska uprava je preveč vezana na trenutno politično garnituro!”
Kategorija: Intervju, Stroka | Datum objave: Monday, 25. 06. 2007 | Avtor: Domen Savič
Dr. Mirko Vintar, prodekan za raziskovalno dejavnost na fakulteti za upravo in vodja inštituta za informatizacijo uprave, je pojasnil glavne prednosti in slabosti slovenske elektronske uprave, spomnil, da bi lahko Slovenija na področju elektronske uprave v preteklosti prehitela Estonijo in navedel nekaj predlogov za izboljšavo stanja elektronske uprave pri nas.
[audio:http://www.ljudmila.org/~savicd/vintar/neuporaba.mp3]
Kaj so glavni vzroki za neuporabo? Gre tukaj za neko tehnično nepodkovanost oz. tehnično neznanje, gre tukaj za neke psihološke bariere-nezaupanje ali je preprosto razlog nedovoljšna skomuniciranost možnosti tega?
Če začnemo s skomuniciranostjo elektronske uporabe potencialnih uporabnikov, torej raziskava, ki smo jo izvedli na institutu za informatizacijo uprave in ki je tistim, ki jih to področje bolj zanima dostopna na naši spletni strani in še nekaterih drugih spletnih straneh, mislim, da je dosegljiva tudi na državnem portalu e-uprave, no ta raziskava, če navedem zgolj le par ugotovitev iz nje, da se ne spuščam v podrobnosti, torej ta raziskava je pokazala, da sicer na splošno gledano zelo visok odstotek anketirancev pozna, oz. se zaveda, da nekaj na področju elektronskega poslovanja uprave obstaja, torej na splošno zavedanje je, vendar je zgolj na eni splošni stopnji, splošni zavedni ravni, čim pa povprašamo bolj podrobno, katero e-storitev konkretno poznajo, pa je odstotek anketirancev, ki poznajo neko konkretno storitev, odstotek že precej pod polovico anketirancev,še slabše pa je, ko povprašamo katero od teh storitev so že konkretno uporabili. Se pravi, eden od zelo pomembnih problemov je prav gotovo na področju, ali eden izmed zelo pomembnih vzrokov za tako počasno sprejemanje in naraščanje teh storitev, je gotovo v preveč pasivni drži države pri promociji elektronske uprave na sploh in še posameznih pomembnejših storitev posebej.
[audio:http://www.ljudmila.org/~savicd/vintar/volitve.mp3]
Rekli ste, da je bil pri nas razvoj e-uprave izrazito vezan na trenutno vladajočo koalicijo. Je v bistvu to eden večjih problemov našega razvoja? Da recimo neka vlada nekaj postavlja, potem se zamenja oblast, pridejo nasledniki in morajo vse na nek način podreti in zgraditi na novo. Se bo sedaj po volitvah, ce se bo recimo zamenjala oblast, spet dogajal isti ciklus, se pravi, da se bo podrlo in zgradilo na novo?
Če sklepamo po dosedanjih izkušnjah, lahko pričakujemo, da se bo zgodilo točno to, kar ste napovedali. Da bomo vsake štiri leta ves tisti organizacijski aparat, ki ga postavimo v nekem obdobju, spet povsem razdrli in ga zaceli na novo postavljati.To se nam na žalost prepogosto dogaja in gotovo prispeva k temu, da končen rezultat ni tak, kot bi lahko bil.
[audio:http://www.ljudmila.org/~savicd/vintar/razkorak.mp3]
Kdo bi moral po vašem mnenju izvajati izobraževanje glede e-uprave? Je to dolžnost vsakega uporabnika posebej ali bi se morala skozi različne kanala angažirati država?
Mislim, da se je verjetno potrebno zavedati, da je elektronska uprava del širše informacijske družbe, in da je razvoj elektronske uprave povezan s širjenjem elektronskega poslovanja v družbi nasploh. Sam ne vidim pravega smisla v organizaciji posebnih oblik izobraževanja, s katerimi bi vzpodbudili uporabo elektronske uprave. To vprašanje je povezano z našim odnosom do informacijske družbe nasploh in da bi ga morali reševati v tem širšem kontekstu. To prilagajanje “elektronskemu” načinu življenja se začne že v osnovni šoli in verjetno mora država tu začeti z navajanjem predvsem mlade generacije na nov način življenja, na nov način delovanja, kajti menim, da imamo ta hip tudi medgeneracijski problem, saj je večina uporabnikov elektronske uprave trenutno še vedno iz generacije, ki ni odraščala s to tehnologijo, v nekaj letih pa bo večina uporabnikov iz mlajše generacije, ki že odrašča s to tehnologijo in jim je uporaba interneta nekaj najbolj vsakdanjega. Takrat bo veliko teh problemov, o katerih govoriva sedaj, odpadlo samo po sebi.
Kaj pa starejše generacije?
Digitalna ločnica je seveda spet en pomemben element resne razvojne politike in politika mora skrbeti zato, da bo digitalna lojnica čim manjša in da bo zagotavljala rešitve na vseh področjih, na tak način, da bodo te rešitve vsem uporabnikom, ne glede na njihovo predznanje in sredstva, dostopne. Tako je potrebno starejši generaciji posvetiti posebno pozornost, sam pa se ne bi zatekal k radikalnim ukrepom, kot je ukinitev “normalnega” poslovanja, saj menim, da obstajajo vmesne rešitve, ki so sprejemljive za vse družbene skupine.
[audio:http://www.ljudmila.org/~savicd/vintar/motivacija.mp3]
Na kakšen način bi vi motivirali uporabnike k uporabi elektronske uprave?
Začeti bi morali s promocijo. Če pogledamo obnašanje organizacij v zasebnem sektorju, recimo v bančništvu, ki je na nek način zelo podobno elektronski upravi, lahko vidimo, da ob pripravi nove storitve banke to novost izredno sistematično oglašujejo preko različnih komunikacijskih kanalov – nenazadnje tudi preko svojih uslužbencev. Tako bi morala razmišljati tudi uprava, saj je mišljenje, da bodo uporabniki sami razgrabili ponujene storitve, se je pokazalo kot napačno. Potrebna bo veliko bolj aktivna promocija storitev preko vseh kanalov, ki sem jih omenil, zelo veliko pa lahko naredijo tudi upravni uslužbenci sami, ki so v dnevnem stiku s potencialnimi uporabniki elektronske uprave. Vseeno pa ne gre zanemariti dodane vrednosti elektronske uprave, saj so raziskave v tujini in pri nas pokazale, da uporabniki elektronskih storitev od storitve preko spleta pričakujejo nekaj več, bodisi da gre za cenejše, hitrejše storitve, in šele takrat bodo posegli po njej.
[Bralce, ki bi jih zanimalo poslušanje celotnega pogovora, vabimo, da si posnetek prenesejo na svoj računalnik. Na voljo je datoteka mp3 (15,1 MB), posnetek pa je dolg 43 minut.]
