Novi mediji in politično komuniciranje

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Monday, 9. 07. 2007 | Avtor: Barbara Kvas, Duska Mervar

Novi mediji in politično komuniciranje. Današnji svetovni splet je veliko zanimivejši prostor, kot je bil pred nekaj leti. Sploh za tiste, ki imajo žilico, da sami kaj ustvarijo in ki želijo v javne debate prispevati svoje mnenje. Preprosta orodja za objavo na spletu jim ponujajo veliko možnosti za lastno izražanje in kreiranje vsebin. Na novem spletu je v ospredju odprto, osebno in zelo dinamično komuniciranje.

Sinonim za ta trend so blogi ter servisi in spletna mesta, kot so YouTube, Flickr, SecondLife, Wikipedia in MySpace. Z njimi spletni uporabniki niso več samo pasivni bralci, temveč so postali aktivni soustvarjalci vsebin in mnenja. To dogajanje opažajo so opazili tudi bolj pronicljivi politiki (zaenkrat predvsem v tujini), kar je zelo očitno tudi v zadnjih predsedniških kampanjah v Franciji in ZDA.

Bloganje so Američani osvojili že pred osmimi leti, ko je na volitvah prvič nastopil George Bush. Takrat so bili najbolj udarni predvsem demokrati, danes blogajo vsi in to zelo resno. Prav tako so vsi postavili svoje strani na MySpace, John Edwards je zelo resno nastopa na YouTube s svojimi video izjavami. Ta isti servis ponuja volivcem tudi kanal YouChoose 2008, kjer ljudje preko svojih video izjav odgovarjajo predsedniškim kandidatom.

Poseben fenomen v spletnem okolju je tudi skupnost SecondLife, kjer ljudje dejansko živijo v virtualnem svetu, se srečujejo, hodijo na zmenke, postavljajo svoja bivališča, poslujejo, trgujejo in tudi volijo. Večina ameriških in francoskih predsedniških kandidatov je postavila v tem vzporednem svetu svoje tabore, kjer se srečujejo njihovi volivci in tudi pripadniki nasprotnih taborov. Nekateri so stvar vzeli zelo resno – ko so recimo Francozi izvedeli, da se želi v SecondLife preseliti Jean-Marie Le Pen, so organizirali proteste in celo lobirali pri lastnikih spletnega mesta, da mu prostora ne prodajo. Seveda niso uspeli. In ko so novinarji vprašali svetovalko za spletno komuniciranje, ki je skrbela za kampanjo Segolene Royale, zakaj sploh investirati v SecondLife, ker tam številčno gledano ni resne kritične mase volivcev, je bil njen odgovor – na spletu najdemo aktivne posameznike, ki jih preko drugih načinov komuniciranja nikakor ne dosežemo.

Blogi v politični sferi

Živimo v predstavniški demokraciji, ki omogoča izražanje mnenj le v času volitev, ko se vsak državljan odloči, kdo bo njegov predstavnik. V času med volitvami vlada izredno malo komunikacije med politiki in izvoljenimi, blogi pa ponujajo rešitev. Naj blogajo politiki ali ljudje, pri bloganju in izražanju mnenj v komentarjih prihaja do iskanja rešitev, deljenja mnenj in zelo pomembnega združevanja med politiki in ljudmi.

Pisci bloga z zapisi sporočajo, nagovarjajo in izobražujejo. Svojim bralcem pisci prispevkov sporočajo pomembne novice, ideje, mnenja, izpostavljajo pomembne tematike itd. Blogi so zaradi svojih specifičnih elementov svoje mesto našli tudi v politični sferi.

Preko blogov v obe smeri

Blogi v politični sferi se delijo v dve smeri. Prvo smer predstavlja blogi, preko katerih državljani komunicirajo med sabo in s politiki. S pomočjo bloga lahko javno izražajo svoja nezadovoljstva, svoje kritike in apelirajo na politike, naj določene stvari spremenijo, popravijo ali dodajo. Ker je splet javno mesto in ker je blogosfera prostor, kjer se novice izredno hitro širijo ter imajo izredno možnost priti tudi v klasične množične medije, se je moč posameznika izredno povečala. Demonstriranje, izražanje mnenj v pismih bralcev in nerganje na barskem stolčku je preteklost. Mobilizacija ljudi se je preselila na splet.

Lani se je tega močno zavedel ameriški senator George Allen, ko je v času kongresne volilne kampanje na enem izmed shodov nekega Indijca označil z, kot se je izkazalo, izredno neprimerno besedo. Blogerji so njegovo izjavo posneli ter razposlali po spletu. Kmalu sta se zaradi obremenjujočega posnetka njegova priljubljenost in podpora izredno zmanjšali. Izreden primer prihaja tudi iz Irske. Pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami so Irci na pobudo nevladne agencije vzpostavili skupinski blog, kamor so blogerji iz vse države pošiljali lastne prispevke o volilni kampanji kandidatov ter pripomogli k nepristranskemu poročanju o političnih kampanjah.

Bloganje za ljudi

Drugo smer predstavljajo politiki, ki blogajo za ljudi. Politiki na svojih blogih predstavljajo svojo politično funkcijo, kar posledično pomeni, da pišejo predvsem o tematikah, ki so del njihovega političnega položaja. V tujini, predvsem v Združenih državah Amerike in v Franciji, so bloge politiki izredno dobro izkoristili v času politične kampanje. Hillary Clinton, Barack Obama in John Edwards, predsedniški kandidati ameriške demokratske stranke, ter Nicholas Sarkozy in Segolene Royale, francoska predsedniška kandidata, so svoje kandidature napovedali preko blogov. S pomočjo blogov so zbirali denar, rekrutirali nove ljudi in kar je najpomembnejše, volilne glasove.

Na ravni Evropske unije je blogersko najbolj aktivna podpresednica Evropske komisije, Margot Wallström, ki aktivno bloga že več kot leto dni. Težava se pojavi, ker v veliki večini blogov politikov s komentarji upravljajo tiskovni predstavniki politika, kar meče na bloganje politikov izredno slabo luč, saj ljudje pričakujejo, da bodo preko bloga s politikom stopili v neposreden stik.

Tudi slovenski politiki blogajo

V Sloveniji se je v medijih in v širši družbi bloge začelo povezovati s politiko, ko je predsednik države Janez Drnovšek začel pisati blog na spletni strani Gibanje.org. Med visokimi političnimi osebami bloga le minister za razvoj, dr. Žiga Turk, ki pa za razliko od dr. Drnovška sodeluje tudi pri komentarjih. Čeprav Drnovšek na blogu ne dovoljuje komentarjev, se zaveda pomembnosti spleta: »Politiki bodo morali spremeniti svoje vzorce delovanja, če želijo spet vzpostaviti stik z ljudmi. Stopiti bodo morali s svojega piedestala in začeti govoriti “bobu bob”. Na internetu lahko svoja stališča podajam integralno, ne da bi mi kdo delal selekcijo tega, kaj gre do ljudi,« je izjavil Drnovšek za časopis Dnevnik.

Na lokalni ravni lahko izpostavimo občana občine Mežica, ki pod vzdevkom Mežičar piše blog Mežica v besedi in fotkah, kjer že lep čas s pomočjo bralcev na svojem blogu izpostavlja probleme v občini. Na tem blogu je aktiven tudi župan občine, ki na zapise reagira in rešuje probleme. Tako je Mežičar v kolumni na spletnem mestu E-demokracija.si dejal, da »s pisanjem bloga pomembno vplivam na občinsko politiko.«

Samo od sebe se ponuja vprašanje – kako bodo blogi zaživeli ob naslednjih parlamentarnih in predsedniških volitvah v Sloveniji? Bodo politiki dojeli njihovo vrednost? Se bodo kaj naučili iz dobrih praks v tujini? Glede na našo trenutno prakso nismo ravno optimistični.

Članek prvotno objavljen v reviji Marketing Magazin, številka 314, Julij 2007

Na glavno stran |

Arhiv