Sodobno politično komuniciranje se zaveda spletnih trendov
Kategorija: Kolumna | Datum objave: Monday, 8. 10. 2007 | Avtor: Lenart Kučić
Predčasne volitve so bile v zraku. Gordona Browna, britanskega prvega ministra in vodjo laburistične stranke, je na strankinem kongresu čakal zelo pomemben govor. Povzeti je moral svojih sto premierskih dni, dokazati strankarskim kolegom, da je primeren vodja stranke, in sporočiti naciji, kaj jo čaka pod njegovim mandatom.
Davida Camerona, njegovega najpomembnejšega političnega nasprotnika in vodjo torijevske opozicije, je čakal podoben govorniški izziv. Ustaviti je moral Brownovo vzpenjanje na javnomnenjskih lestvicah, prepričati volivce, da so resnična alternativa dolgoletni laburistični vladavini in pridobiti zaupanje strankarskih veteranov, ki ga še vedno vidijo kot »zelo obetavnega, a še premalo izkušenega politika«.
Brown je spregovoril v zanj nenavadno čustvenem tonu, navedel številne slike iz otroštva in dogodke, ki so zaznamovali njegovo odraščanje. V njegovem govoru ni manjkalo spominov na starše (predvsem očeta), življenjskih izkušenj in drugih, skrajno osebno-človeških podob.
Cameron se je pred občinstvom pojavil brez zapisanega govora in tehničnih pripomočkov, se opravičujoče priklonil in izrekel morda nove zgodovinske besede – it may be messy, but it will be me. Nato je brez prestanka govoril dobro uro. Ko je končal, so morali tudi največji novinarski dvomljivci priznati, da Brownova prednost ni več tako neulovljiva.
Oba govora sta bila seveda izjemno natančno premišljena. Britanski mojstri politične odrske umetnosti, ki po izkušenosti celo prekašajo svoje ameriške kolege, poskušajo ob vsaki priložnosti uporabiti zakonitosti sodobnih komunikacijskih trendov. Uspeh resničnostnih televizijskih oddaj in analize družabnih internetnih dejavnosti tudi empirično potrjuje domnevo, da se »potrošniki« teh vsebin najbolje odzivajo na dve jasno izraženi lastnosti: iskrenost in spontanost. Oziroma na videze iskrenosti in spontanosti – naj se pojavijo na fotografijah, videoposnetkih, blogih ali televizijskih nastopih. Zato je Brown poskušal zveneti iskreno, Cameron pa spontano. Oba zelo uspešno.
Njuna nastopa potrjujeta, da se sodobno politično komuniciranje zelo dobro zaveda teh »internetnih družabnih trendov«. Hkrati pa tudi opozarjata, da se politična »internetna govorica« najverjetneje sploh ne bo odvijala na svetovnem spletu, ampak jo bodo začeli politični in drugi govorci začeli prenašati na televizijske zaslone, govorniške odre in druga tradicionalna mesta javnega nastopanja. Napovedi tehnonavdušencev, da se bodo na politično prizorišče vsak čas prebili novi »internetni politiki«, ki bodo na internetu prepričali internetno občinstvo in ogrozili tradicionalna mesta političnega nastopanja (in odločanja), se zato zdijo precej manj verjetne.
Tudi zaradi ugotovitev, kako svoje politično delovanje razume velika večina internetnega občinstva. Kot bi dejal eden izmed mojih mentorjev: politics has become something you read about, see on the television, or make instant Internet yes/no responses to. It is not something that you would actually do …
 Na glavno stran | |
Arhiv  |
