Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Monday, 14. 01. 2008 | Avtor: Barbara Kvas

V vsakdanjem življenju postaja splet nuja, vedno večjo težo pa ima tudi v politični sferi, kjer se je najprej začel uporabljati v političnih (predvolilnih) kampanjah.

Pionir uporabe spleta v politični kampanji je ameriški predsedniški kandidat Howard Dean, ki je leta 2004 pod taktirko odličnega stratega Joea Trippija začel z vključevanjem ljudi v politično kampanjo preko spleta.

Letos smo priča trem velikim predsedniškim kampanjam. V Franciji so nedavno izvolili novega predsednika, ki je imel izredno dobro kampanjo tudi na spletu. Že več mesecev spremljamo tudi predsedniško predvolilno kampanjo v Združenih državah Amerike, ki bo drugo leto prinesla novega predsednika ali predsednico, Američane pa skušajo posnemati tudi naši predsedniški kandidati.

V kratkem pregledu vseh treh front so predstavljene izredno podobne, vendar pa v določenih točkah različne, volilne kampanje na spletu. Začeli bomo s Francijo, nadaljevali z Združenimi državami Amerike ter na koncu primerjali svetovno uporabo informacijske tehnologije z domačo uporabo.

Francozi so izkoriščali virtualni svet Second Life

Letošnje francoske volitve so se v veliki meri odvijale na spletu. Strokovnjaki vidijo razlog v izredno visokem odstotku pokritosti države s širokopasovnim dostopom do spleta, ter porasti števila piscev in bralcev blogov. Ljudje so začeli preko blogov izražati svoje misli in debatirati, opazili pa so jih tudi tradicionalni mediji, kot so televizija in časopisi, ki so na blogih dobivali sveže informacije.

Predsedniški kandidati so v svojih kampanjah uporabili različna spletna orodja. Na spletnih straneh so imeli video posnetke, bloge, debate, na spletu pa so se pojavile podporne in kritične strani, preko katerih so volivci hvalili oziroma kritizirali posameznega kandidata. Največja posebnost uporabe spleta v Franciji je predvsem uporaba virtualnih svetov, kot je Second Life.

Podatki so pokazali, da sta kandidata, ki sta prišla v drugi krog volitev, Segolene Royale in Nicolas Sarkozy, za splet v svoji kampanji namenila različni vsoti denarja. Royalova je spletu namenila deset odstotkov sredstev celotne kampanje, kar je zneslo 2 milijona evrov, zmagovalec volitev in zdajšnji francoski predsednik pa je svoji spletni kampanji namenil milijon evrov.

Nicholas Sarkozy je na spletu med drugim vzpostavil tudi spletno mesto Disco Sarko, na katerem se je z animiranim plesom v diskoteki poskusil predstaviti kot dinamičen in moderen politik, nagovarjal pa je predvsem mlade državljane Francije. S humorjem je skušal vzbuditi zanimanje in tako spodbuditi kroženje svojega imena po spletu in med francosko javnostjo.

Vendarle pa se je Nicholas Sarkozy osredotočil predvsem na objavljanje kratkih video posnetkov, ki jih je objavljal na svoji spletni strani. V teh posnetkih se je pojavljal on sam, poleg njega pa še njegovi podporniki, ki so s kandidatom sodelovali v pogovoru.

Royalova je pred začetkom volilne kampanje dejala, da se bo kar 50 % njene volilne kampanje odvijalo na spletu. Veliko pozornost je namenila blogu, v katerem je volivce vzpodbujala k izražanju želja in podajanjem mnenj. Na spletni strani so objavili tudi video posnetke podpornikov, kandidatkinih govorov …, Royalova pa je bila izredno dejavna tudi v virtualni skupnosti Second Life, kjer je odprla svojo pisarno, tam sprejemala vprašanja, kritike in pohvale ter vodila celo tiskovne konference.

V raziskavi Mediametrie, ki meri obiskanost spleta, so zapisali, da je v mesecu marcu, torej še pred prvim krogom predsedniških volitev, po informacije o predsedniških volitvah odšlo na splet skoraj pet milijonov Francozov, medtem ko je v oktobru 2006 informacije o volitvah iskalo le 1,5 milijona Francozov.

Ljudje pa niso sprejemali le podatkov na spletnih straneh kandidatov, velika aktivnost se je oblikovala tudi drugje na spletu. Ljudje so pisali bloge, objavljali svoje video posnetke, video posnetkov in blogov pa so se posluževali tudi strokovni komentatorji, ki so ponavadi svoje strokovne kritike objavljali le v tradicionalnih medijih. Ljudje so tako predstavljali nenehno kritiko in lasten pogled na kandidate, opravljali so torej funkcijo psov čuvajev.

Američani so svoje kandidature najprej oznanjali na spletu

Čeprav se je uporaba spleta v predsedniških kampanjah pojavila že pred letom 2004, pa se je prav leto 2004 zapisalo v zgodovino. Politični kandidat demokratov, mi mu niso pripisovali kakih večjih možnosti za zmago, je prav s pomočjo spleta postal eden izmed najvplivnejših kandidatov demokratske stranke. S pomočjo stratega Joa Trippija je predsedniški kandidat Howard Dean vzpostavil izredno močno spletno kampanjo.

Ljudje so se pod vodstvom Deanovega štaba povezovali v družbene skupnost, širili so ideje, ki jih je Dean zastopal ter, kar je v ameriški predsedniški kampanji najpomembnejše, zbirali velike vsote denarja.

Začeli so s pomočjo spletne skupnosti MeetUp. com, ki ljudem ponuja organizacijo zborovanj na osnovi različnih kriterijev. Tako se preko te strani srečujejo zbiralci znamk, oboževalci Elvisa in seveda politično aktivni posamezniki. Na tem spletnem mestu se je sčasoma zbralo ogromno podpornikov kandidata, ki je v tistem času veljal za edinega, ki je nasprotoval vojni v Iraku in to tudi javno povedal.

Danes se spletne kampanje v ZDA poslužujejo vsi predsedniški kandidati. Nekoč je splet veljal kot dodatek h kampanji, danes pa strokovnjaki trdijo, da si nihče ne more privošciti odstonosti na spletu, nekateri pa celo menijo, da se bo večino kampanje izvršilo prav na spletu. Vsi kandidati imajo torej svoje spletne strani, kjer objavljajo video posnetke, pišejo lastne bloge in gostijo različne znane osebnosti, ki privabljajo nove obiskovalce.

Hilary Clinton je svojo kandidaturo prvič uradno napovedala prek video posnetka, ki ga je objavila na svoji spletni strani, šele kasneje pa je novica o njeni kandidaturi prišla v tradicionalne medije. Tudi John Edwards je svojo kandidaturo napovedal s pomočjo video posnetka. Splet pa s pridom uporablja tudi sedaj, saj je k pisanju bloga vključil svojo družino. Blog pišeta tako njegova žena kot njuna hči.

Splet s pridom uporabljajo tudi republikanci. Ron Paul, ki velja za nekonvencionalnega republikanca in kritizira tako Bushev odnos do vojne kot njegovo zapravljanje proračuna, ima na spletu ogromno podpornikov. Goreči podpornik je na streho ene izmed hiš v New Yorku postavil velik napis Google Ron Paul in s tem spodbujal spletni aktivizem.

Kar je začel Dean leta 2004, danes počnejo vsi kandidati. Vsi so namreč včlanjeni v spletne skupnosti, kot sta MySpace in Facebook, ki pritegnejo izredno veliko privržencev, predvsem mladih, ki predstavljajo obsežen del volilnega telesa. Ti svojega izbranega kandidata označijo za svojega prijatelja, po zadnjih štetjih ima največje število podpornikov v spletnem mestu MySpace kandidat demokratov, Barack Obama.

Spletni strategi pa so v spletno sfero povabili tudi male ljudi, volivce. Omogočili so jim namreč možnost postavljanja vprašanj, kar je bilo pred tem rezervirano izključno za novinarje in tisto malo srečnežev, ki so prišli do stika s predsedniškimi kandidati na raznih zborovanjih. Spletno mesto YouTube se je povezalo s televizijsko hišo CNN in pozvalo ljudi, naj vprašanja kandidatom pošljejo v obliki polminutnih video posnetkov. Tako so na svoj račun prišli vsi tisti, ki drugače niso dobili besede in možnosti zahteve po odgovoru na njihova vprašanja. Predstavniki spletnega mesta YouTube so nato zbrali vse demokratske predsedniške kandidate, jim predvajali video vprašanja, ti pa so potem odgovarjali, soočenje pa so prenašali po televizijski mreži CNN. Kmalu se bo podobna debata odvijala tudi na televizijski mreži MTV, ki bo v sodelovanju s spletnim mestom MySpace skušala v debato vključiti predvsem mlade. Ti bodo lahko v živo preko spletne klepetalnice postavljali vprašanja vsakemu kandidatu posebej, odgovore pa bodo prenašali na spletni strani MySpace.tv ter na televizijski postaji MTV.

Nekateri kandidati pa so v svojih kampanjah šli še dlje. Hillary Clinton je preko spleta izbirala napev svoje kampanje, nastopila pa je tudi v predelanem koncu serije o Sopranovih, kjer je objavila končni izbor napeva. Barack Obama je medtem zaslovel s spotom »I love Barack Obama«, v katerem lepotica s pesmijo oznanja svojo ljubezen do predsedniškega kandidata. Nekaj kandidatov uporablja tudi tehnologijo Twitter, ki omogoča pošiljanje kratkih sporočil o poteku dneva kandidata tudi večkrat na dan.

Nedavno so v štabu republikanca Mitta Romneyja priredili tekmovanje, s katerim želijo zliti splet in tradicionalne medije. Na spletno stran so dali več video posnetkov, slik in zvočnih posnetkov ter pozvali svoje podpornike k oblikovanju polminutnih političnih spotov. Zmagovalni video posnetek, ki bo Romneyja najbolje opisal kot predsedniškega kandidata, bo postal uradni spot kandidata, vrteli pa ga bodo torej tudi v tradicionalnih medijih. Doživeli so izreden odziv, saj so prejeli več kot 700 posnetkov. Zmagovalni video bodo z glasovanjem izbrali na spletu.

V Sloveniji se spletne kampanje počasi uveljavljajo

Čeprav si, kot smo zapisali, v tujini odsotnosti s spleta v času politične kampanje nihče ne more in ne sme privoščiti, pa v Sloveniji ni tako.

V Sloveniji ima spletno stran osem predsedniških kandidatov. Nekateri imajo boljšo spletno stran, nekateri izredno slabo. Medtem ko nekateri kandidati sploh nimajo spletne strani, pa imajo nekateri malo vsebine, nekateri pa izredno pregledne in informacijsko izredno bogate spletne strani. Po pregledu spletnih mest vseh kandidatov ugotavljam, da imata spletne predstavitve najbolje urejene kandidata Danilo Türk in Lojze Peterle.

Lojze Peterle ima sicer spletno mesto na peterle.eu, za predsedniško kampanjo pa je vzpostavil spletno mesto peterle.si. V njegovem štabu so poskrbeli tudi za video predstavitev. Izredno profesionalno zrežirane posnetke so posneli na Pulah, v njem pa je Peterle predstavil svoje najljubše hobije.

V septembru je začel pisati tudi blog, ki pa še nima veliko komentarjev. Na spletni strani si lahko ogledamo tudi kratke video posnetke in slike s prireditev. Posebnost, ki je ni opaziti na nobenem drugem spletnem mestu, je tudi možnost nalaganja ozadij Peterletovega loga na računalnike in mobilne telefone, predsedniški kandidat pa denarne prispevke zbira tudi na svoji spletni strani.

Danilo Türk ima morda informacijsko nekoliko revnejše spletno mesto od Peterletovega, vendar pa daje večji poudarek predvsem dvosmerni komunikaciji s potencialnimi volivci. Danilo Türk piše blog že od avgusta, posledično ima veliko komentarjev, komentarje pa piše tudi sam. Na spletnem mestu najdemo tudi video posnetke s kandidatovih obiskov po Sloveniji, vseeno pa je vsebinska kvaliteta zelo nizka. Eden najbolj izvirnih posnetkov v letošnji predsedniški kampanji je kratek posnetek Danila Türka na zadnjem sedežu avtomobila, v katerem je na poti domov opisoval svoj dan.

Danilo Türk ima svoj spletni račun tudi na agregatorju spletnih posnetkov You Tube, kjer je objavil precej video posnetkov, med njimi tudi nagovorni posnetek, kjer pove, da namerava del časa nameniti tudi komunikaciji z volivci preko spleta.

Türk tudi je član spletne skupnosti Facebook, ki ima svoje korenine med ameriškimi študenti. Med člani facebooka ima že kar 74 prijateljev, član te skupnosti pa ni noben drug kandidat. Izredno pohvalna je tudi objava povezav do blogov drugih predsedniških kandidatov, kar je med blogerji običajno, tega pa ne prakticira nihče od drugih kandidatov.

Seveda pa v predsedniški bitki nista le Peterle in Türk. Bloge pišejo tudi Jože Andrejaš, Darko Krajnc, Elena Pečarič, ki sicer ne bloga na svoji spletni strani, ampak je z bloganjem začela na spletnem mestu RTV Slovenije, Matej Sedmak, ki ne omogoča komentarjev, ter Mitja Gaspari.

Izredno zanimiva sta zapisa na blogih dveh predsedniških kandidatov, ki kažeta na pomanjkljivost tradicionalnih medijev in kažeta na to, kako močno orodje je lahko splet. Krajnc in Pečaričeva sta na svojem blogu pisala, kako izredno nepošteno je razdeljen čas med vsemi predsedniški kandidati v tradicionalnih medijih. Krajnc ima izredno oseben in zanimiv blog, prispevki pa kažejo kandidata v zanimivi luči, na svojem blogu je med drugim povedal tudi, da je v času predsedniške kampanje uspešno magistriral. Pečaričeva se je hudovala nad nepovabilom v eno izmed oddaj, v kateri so imeli možnost predstavitve le – v luči tradicionalnih medijev – glavni kandidati predsedniških volitev.

Opisani primeri kažejo, da postaja splet ključen pri vodenju uspešne politične kampanje. Čeprav so opisani primeri z različnih koncev sveta, pa so pravila, kako oblikovati uspešno spletno kampanjo, povsod zelo podobna. Ključno vsem kampanjam je predvsem vključevanje volivcev v kampanjo, torej delo na dvosmerni komunikaciji, ki postaja vedno pomembnejša komponenta v politiki. Postavlja se le vprašanje, ali bodo vsi ti kandidati pripravljeni na sodelovanje z državljani tudi, ko bodo prišli na položaj predsednika. Sedanji slovenski predsednik je sicer začel s pisanjem bloga med mandatom, ali bo novo izvoljeni predsednik ali predsednica nadaljevala s pisanjem bloga po izvolitvi in namenila dvosmerni komunikaciji preko spleta svoj čas tudi po izvolitvi, pa bomo še videli.

Članek je bil prvotno objavljen v Medijski preži (december 2007, št. 29 in 30).