Članek v časopisu Delo: Le klik do politika
Kategorija: Blog | Datum objave: Monday, 28. 07. 2008 | Avtor: Barbara Kvas
Tomasz Pirc, predavatelj na FDV: YouTube in podobni servisi so postali pomembno komunikacijsko orodje. Internet postaja pri nas čedalje zanimivejši medij za predvolilno kampanjo – o tem pričajo spletne strani strank. Tudi videozapisi vodilnih politikov dokazujejo, da je politika odločno zakorakala v nov medij, ki omogoča neslutene promocijske razsežnosti.
Kot ugotavljajo v SD, tudi negativne, saj se je pred nekaj tedni na spletu pojavil zmontirani videozapis, ki z manipulacijo govora predsednika SD Boruta Pahorja zbuja dvom o njihovih vrednotah.
Krajši sprehod po spletnih straneh parlamentarnih političnih strank ne pušča nikakršnega dvoma, da so volitve blizu. Pri večini je mogoče prebrati volilni program, spremljati novice o tem, kje so se dobili predsedniki strank in člani, predvsem pa, kaj vse nam sporočajo. Tako smo lahko na spletni strani SDS skoraj v živo spremljali vzpon predsednika SDS Janeza Janše na Triglav in na drugi strani prvaka SD Boruta Pahorja, ki sporoča, da so spremembe nujne.
Urednica spletnega mesta E–demokracija Barbara Kvas opaža, da se stranke resno lotevajo spletne kampanje, čeprav je klasična še vedno v ospredju, splet pa je bolj dopolnilo. »Večina kandidatov se odloča za spletno kampanjo zaradi priljubljenosti interneta in velikega medijskega zanimanja zanj, ne pa zato, da bi pridobila volivce ali ideje državljanov, ki bi jih vključila v svoje programe,« opozarja Kvasova na še vedno konservativno dojemanje in slabo izkoriščanje novega medija, ki omogoča dvosmerno komunikacijo.
V krajši analizi spletnih strani političnih strank ugotavlja, da so nekatere najele posebne stratege, s katerimi orjejo ledino v slovenskem prostoru, denimo, SD, ki je oblikovala svoj Facebook oziroma Redbook, v katerega je trenutno včlanjeno okoli 900 ljudi. Kvasova navaja še izjemno dejavne blogerje na spletni strani Zares in LDS; SD in SDS imata, na primer, tudi svoj račun na portalu YouTube.
Zadnji je izjemno priljubljen portal, ki je s svojimi videovsebinami tako zaznamoval resničnost, da govorimo že o efektu YouTube. »YouTube in podobni servisi so postali za politike pomembno komunikacijsko orodje, včasih pa tudi nočna mora,« pravi Tomasz Pirc, strokovnjak za uporabniško izkušnjo in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Kot odličen zgled efekta YouTube navaja usodo republikanskega senatorja Georgea Allena, ki se je leta 2006 potegoval za ponovno izvolitev v senat. Na manjšem zborovanju je snemalca indijskega rodu, ki je snemal zborovanje za protikandidata, poimenoval makak (opica). V predinternetnih časih senator zaradi teh besed ne bi utrpel nobene škode, po objavi na spletu pa ni pomagalo ne izmikanje ne poznejše opravičilo. »Z YouTubom oziroma z internetom nasploh so navadni ljudje dobili enako moč, kot je bila do takrat rezervirana za množične medije in PR-oddelke politikov,« meni Pirc. Dovolj je imeti pri sebi zmogljiv mobilni telefon in biti blizu politika, ki mimogrede ustreli kakšnega kozla.
In negativna kampanja na spletu? Pirc ugotavlja, da lahko včasih prinese odlične rezultate, in to podkrepi s primerom Arhar v predsedniški tekmi leta 2002. V trideset sekund je lažje stlačiti vse nasprotnikove šibkosti kakor vsebinsko bogata sporočila. Problem negativnih kampanj je, da zmanjšujejo volilno udeležbo in povzročijo občutek, da volivec izbira med slabim in slabšim. Pri nas negativna spletna kampanja še ne bo dosegla tolikšnega učinka, je prepričana Kvasova. »V Sloveniji smo ji že bili priča – nekaj prahu je nedavno dvignil zmontirani posnetek Boruta Pahorja –, vendar je doseg teh posnetkov v Sloveniji majhen in so tudi kratkotrajni,« meni urednica spletnega mesta E–demokracija.
Pirc tudi ugotavlja, da internet na letošnjih parlamentarnih volitvah še ne bo imel ključne vloge v politični kampanji. Čisto drugače bo že na prihodnjih volitvah čez štiri leta, morda na lokalnih čez dve leti, je prepričan. »Prvi dokaz, da bo tako, bomo morda dobili še letos, če bo v ZDA zmagal Barack Obama, ki je Hillary Clinton premagal ravno zaradi interneta,« meni Pirc.
Avtor članka: Zoran Potič
Članek je bil prvotno objavljen v časopisu Delo, 28. 7. 2008.
