Sobotna priloga: Volivce nagovarja kandidat, ne tehnologija

Kategorija: Blog | Datum objave: Saturday, 8. 11. 2008 | Avtor: Lenart Kučić

Prve analize ameriških predsedniških volitev so pokazale, da sta zmagovalnega predsedniškega kandidata Baracka Obamo podprli kar dobri dve tretjini mladih volivcev (starih od 18 do 29 let) in velika večina volilnih abstinentov, ki se na preteklih predsedniških volitvah niso odpravili na volišča.

Hkrati je postala Obamova volilna kampanja ena najbolj internetnih kampanj v zgodovini političnega komuniciranja, saj so poskusili njegovi strategi za mobilizacijo volivcev in zbiranje denarja izrabiti prav vse možnosti, ki jih ta hip ponujajo nove medijske in komunikacijske tehnologije.

Na prvi pogled se zdi, da so se stare sanje zagovornikov interneta kot gonila »elektronske demokracije« končno uresničile. Obama je svojo kampanjo začel »od spodaj«, med običajnimi ljudmi in ne med elitami demokratske stranke, ki so podpirale njegovo protikandidatko Hillary Clinton. Denarja za kampanjo niso prispevali veliki donatorji – premožni posamezniki in korporacije –, ampak skoraj milijon malih podpornikov; skupaj so zbrali za več kot 600 milijonov dolarjev prispevkov. Mobilizacijska moč interneta je uspešno nagovorila nekatere družbene skupine, ki se volitev praviloma ne udeležujejo (mlade, pripadnike manjšin in subkultur …), in volivce pripravila do tega, da so po več ur potrpežljivo čakali v vrstah na voliščih, preden so lahko oddali svoj glas. Spletna družabna omrežja (Facebook, Twitter, MySpace …) so pomagala ustvariti mogočno (prostovoljno) družbeno gibanje, ki je z organiziranimi akcijami in objavljanjem najrazličnejših vsebin o kampanji (besedil, videoposnetkov …) preglasilo poklicno vojsko medijskih svetovalcev, političnih komentatorjev in mojstrov političnega spina, »ljudska« tehnologija pa je tako prinesla zmago »ljudskega« predsedniškega kandidata.

Denar iz internetnih prispevkov za časopise in plakate

Tak sklep je sicer vabljiv, a tudi nekoliko zavajajoč, saj precenjuje vlogo tehnologije in njen mobilizacijski učinek. Čeprav je svetovni splet pomemben vir informacij o kampanji, so tradicionalni mediji ostali prevladujoči vir novic in najvplivnejše sredstvo za nagovor volilnega telesa, zato je Obama velik del denarja, nabranega z internetnimi prispevki, porabil za zakup oglasnega prostora na plakatih, časopisnih straneh in televizijskih valovih (za polurni televizijski spot v končnici kampanje je tako Obama odštel skoraj štiri milijone dolarjev). Spletna kampanja je zajela predvsem večja mesta in višje sloje prebivalstva, revnejše Američane in podeželje pa so predsedniški kandidati tudi letos nagovarjali s tradicionalnimi prijemi: javnimi shodi, prostovoljci in oglasi. Relativno veliko internetnih podpornikov z vsega sveta, ki so z Obamo »prijateljevali« na Facebooku (2,5 milijona) in mreži Twitter (120.000), je sicer podrlo dosedanje rekorde, vendar so internetni zavezniki na koncu predstavljali le majhen delež volivcev, saj se je letošnjih volitev udeležilo približno 120 milijonov Američanov. Vtis, da so Obamovo kampanjo spontano vodile množice podpornikov, pa precej pokvari dejstvo, da so nad njo ves čas skrbno bedeli izkušeni politični in spletni strategi (denimo David Axelrod in Chris Hughes), ki niso ničesar prepuščali naključjem in so vanjo po potrebi vključili tudi znana zvezdniška (pevska in igralska) imena.

Sodelovanje spletnih skupnosti

Kako močan je bil v resnici vpliv interneta in novih medijev na letošnjo ameriško predsedniško tekmo in koliko je prispeval k Obamovi zmagi? Barbara Kvas, glavna urednica portala E-demokracija.si, je prepričana, da se je svetovni splet dokončno uveljavil kot nepogrešljiva sestavina političnega komuniciranja. »Hillary Clinton je postala prva kandidatka, ki je svojo predsedniško kampanjo naznanila na spletu, Obama je ob pomoči interneta zbral največ denarja v zgodovini in se odzival na napade nasprotnikov, televizijska mreža CNN pa je skupaj z internetnim servisom YouTube organizirala debato, v kateri so kandidati obeh največjih strank odgovarjali na vprašanja volivcev,« je pojasnila Kvasova. Še pomembnejša je bila vloga spleta pri zagotavljanju vseprisotnosti kandidatov in vzdrževanju predvolilne napetosti, saj je kampanja trajala več kot leto dni. »Tradicionalni mediji ne morejo pokriti vsega, kandidati pa nimajo toliko denarja, da bi si več čas kupovali medijski prostor. Sodelovanje spletnih skupnostih je zato Obami omogočilo nenehno informiranje in vzdrževanje komunikacije z ljudmi po vsej državi,« je povedala Kvasova. Tako je lahko njegov štab vzdrževal pozornost medijev in volivcev, ki je potrebna za uspešno kampanjo. Tradicionalni mediji so redno objavljali novice in posnetke, ki so nastali v spletnih skupnostih, Obama pa je bil nenehno na očeh javnosti, zato si ni mogel privoščiti nobenih napak ali nerodnih besednih zdrsov.

Spletni strateg Vuk Ćosić, ki je zasnoval internetni kampanji slovenskega predsednika Danila Türka in stranke SD, je dodal, da internetno občinstvo v ZDA že predstavlja dovolj veliko kritično maso volivcev, da jo je treba jemati resno. »Politični strategi so doslej verjeli, da na svetovnem spletu živijo in delujejo nekakšni vesoljci. Obamov štab se je, nasprotno, zelo resno poglobil v demografijo in navade uporabnikov spleta, preden jih je pozval k sodelovanju,« je pojasnil Ćosić. Hkrati so se Obamovi svetovalci zavedali, da internet sam po sebi ne prinaša nikakršne konkurenčne prednosti, vendar lahko pomembno prispeva k rezultatu, če je spletna strategija prikrojena določenemu kandidatu in njegovi kampanji. Zato Obamove kampanje ni mogoče nekritično uporabiti kot recepta za prihodnje volilne zmage.

Mrtvilo na slovenskem političnem medmrežju

To so potrdile tudi nedavne slovenske parlamentarne (in predsedniške) volitve; pokazale so, da na obamovsko spletno mobilizacijo pri nas ne moremo računati, čeprav imamo na razpolago enake internetne in novomedijske tehnologije kot v ZDA. Ne le da so slovenski politični sistem, politična kultura in mentaliteta volivcev popolnoma neprimerljivi z ameriško, neprimerljivi so tudi predsedniški kandidati, saj med slovenskimi politiki doslej ni bilo osebe, ki bi znala svojo (morebitno) karizmo preliti tudi v svojo spletno prisotnost, ampak so kandidati takoj po zaključku kampanje zapravili tudi tisto, kar jim je med kampanjo uspelo zgraditi. »Lep negativni primer komuniciranja prek spleta je prikazal slovenski predsednik Türk, ki je po kampanji spletno komponento zreduciral na obvezni minimum, čeprav je bila to med kampanjo ena njegovih močnejših plati. Drugi primer spletne komunikacije brez pravega namena je bil poskus bivšega ministra za razvoj Žige Turka, ki naj bi na blogu Slovenija zbiral relevantna mnenja ljudi o vladnih uspehih, na koncu pa je vse skupaj pustil na hladnem, čeprav so na spletnem mestu jasno podani terminski okviri, znotraj katerih naj bi debata potekala,« je kritična Barbara Kvas. Enako velja tudi za druge predvolilne spletne projekte slovenskih politikov in parlamentarnih strank (denimo bloge), ki so takoj po volitvah – zamrli. »Poraženci za splet niso več motivirani, zmagovalci pa imajo druge opravke,« je mrtvilo komentiral Ćosić.

Za raziskovalce internetnega političnega komuniciranja zato ni zanimiva le Obamova spletna kampanja – ne nazadnje je Joe Trippi, strateg demokratskega predsedniškega kandidata Howarda Deana, že leta 2004 uporabil spletne skupnosti za zbiranje internetnih denarnih »mikroprispevkov« –, ampak tudi to, kako bo Obama uporabljal svetovni splet med mandatom in kaj se bo zgodilo s tesno povezano skupino ljudi, ki so ga podpirali in spremljali prek spleta. Od Obamovih prihodnjih potez bo tako odvisno, ali bo svetovni splet še naprej ostal v vlogi predvolilnega »vojnega orodja« ali pa mu bo uspelo postati tudi učinkovito »mirnodobno« politično orodje, je sklenila Kvasova.

Obama je bil na spletu uspešen, ker je bil tudi tam – Obama. Internet je le podprl njegovo celotno podobo, ki jo je sestavljal tudi jasen odnos do gospodarske krize, neuspešne vojne v Iraku, dolgega obdobja republikanske politike Georgea Busha in dejstvo, da so ga Američani prepoznali kot znanilca sprememb in nove politike. Zato je Obamova internetna kampanja predvsem opozorila na preprosto dejstvo, ki ga strategi in politiki radi pozabljajo – da volivcev ne nagovarja »tehnologija«, ampak kandidati.

Vir: Sobotna priloga, 8.11.2008
Avtor: Lenart Kučić