Elektronske volitve – princip ali resne želje?

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 21. 01. 2009 | Avtor: Domen Savič

Da je ministrica Pavlinič Krebs tako rekoč takoj po izvolitvi omenila izvedbo elektronskih volitev, ni nič čudnega. Če se jih je prejšnja vlada otepala kot hudič križa in če se hoče trenutna vlada pokazati kot drugačna, napredna, je to najlažje storiti z izjavami o naprednih tehnologijah. Karkoli že to pomeni.
Izjava ministrstva za javno upravo, kjer pravijo, da so “elektronske volitve logičen korak naprej, saj vse več posameznic in posameznikov v Sloveniji uporablja različne elektronske storitve, izboljšujejo pa se tudi možnosti dostopa do spletne povezave v gospodinjstvih,” je dvoumna oziroma problematična.

Terminologija namreč ločuje med elektronskimi in spletnimi volitvami, pri čemer so prve vezane na volišče, kjer namesto skrinjice stoji elektronska naprava, medtem ko so spletne volitve nekaj, kar se izjava od doma in je vezana na identifikacijo volivca. Da ministrstvo v enem stavku omenja spletno povezavo in elektronske volitve, lahko pomeni dve stvari – da bo hkrati z elektronskimi volitvami uvedlo še spletne volitve ali pa, da ne vedo, o čem govorijo.

Naslednji odstavki dokumenta pokažejo, da snovalci dejansko mislijo spletne volitve, saj omenjajo Estonijo, ki je take volitve že izpeljala na državni ravni. Dobro, torej se pogovarjamo o oddaji glasu iz naslonjača, mokrih sanjah vsakega tehnokrata, ki ga zanima politika.

Izvedba spletnih volitev se korenito razlikuje od izvedbe elektronskih volitev. Za začetek je tukaj velika razlika med številom volilnih upravičencev in številom lastnikov digitalnega certifikata, ki je minimalni pogoj za pristop k oddaji glasu. Lansko leto je svoj glas na volitvah oddalo 1.070.523 volilcev, kar je dobrega pol milijona manj od vseh volilnih upravičencev. Lastnikov digitalnega podpisa je po zadnjih podatkih veliko manj, grobe ocene se gibljejo okrog številke dvesto tisoč uporabnikov.

Glavno vprašanje je funkcijsko – zakaj bi kdo hotel to uporabljati?

Tako opevana Estonija je namreč specifična – po razpadu Sovjetske zveze so bili Estonci prisiljeni v izgradnjo sistema za javno upravo. Kakršnegakoli sistema. Estonija je namreč ostala brez osnovne infrastrukture za izvajanje javne uprave, volitve pa so ena od osnovnih mehanizmov demokracije.

Stanje v Sloveniji je drugačno. Uprava deluje. O kvaliteti delovanja so mnenja deljena, vsi pa se strinjamo, da deluje. Volitve delujejo. Zadnje volitve so pokazale, da se ob pravi motivaciji na volišča zgrne zelo visok odstotek volilnega telesa. Slovenija je majhna, volišč je veliko in dvomim, da bi oddaja glasu prek spleta nosila tako visoko dodano vrednost, da bi prepričala pasivneže.

Če namen elektronskih volitev ni dvig volilne udeležbe (kar se je pokazalo tudi v Estoniji, kjer je bila oddaja glasu prek spleta zanimiva za nekaj odstotkov volilnega telesa), čemu potem v ta projekt? Alternativa zavoljo alternative?

Človek bi razumel, da bi bile elektronske volitve zadnji projekt, ki bi se ga lotilo ministrstvo za javno upravo. Ko bi bilo vse ostalo tako, kot mora biti. Vsi bi komunicirali z digitalnimi podpisi, penetracija interneta bi bila stoodstotna, celotno javno upravo pa bi poganjalo digitalno gorivo. Na žalost temu ni tako in obstaja veliko več projektov, ki čakajo na dotik digitalizacije. Mogoče bi bilo tudi o njih vredno “resno razmišljati”.