Še ena o e-volitvah: Lističi bodo še vedno ostali …

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 4. 02. 2009 | Avtor: Miha Jesenšek

Lani ob tem času je na Virantovem Ministrstvu za javno upravo že bilo jasno, da z e-volitvami ne bo nič. Kljub temu, da si je minister osebno zelo prizadeval, da bi projekt uspel. V koaliciji bojda ni bilo konsenza.

Nova ministrica za javno upravo z idejo nadaljuje. Na ministrstvu se ponovno spogledujejo z e-volitvami. Javnost pa je, kot vedno, razdeljena.

Mnogo jih je proti. Češ, da e-volitve niso varne, transparentne in anonimne. Da so v igri računalniki, pa programje, in kjer je slednje, so tudi hekerji. Pravijo tudi, da bo z uvedbo e-volitev konec demokracije. Nekateri se sprašujejo, zakaj nam je tega sploh treba? Kaj bomo z e-volitvami pridobili?

Sam sem na drugem koncu zgodbe, med tistimi, ki e-volitve (tako v obliki elektronskih naprav na voliščih, kot v smislu oddaljenega e-glasovanje iz domačega naslonjača) zagovarjajo. Seveda ne za vsako ceno, temveč pod določenimi pogoji, ki so lepo strnjeni recimo tule.

Dokazljivo je, da so e-volitve lahko varne in transparentne – varne pred vsiljivimi hekerji na eni, in pred partnerji, šefi, in sorodniki s svojimi političnimi agendami na drugi strani. Za takšno tehnološko izvedbo obstajajo preizkušene rešitve. Tu so odprta koda, pa dvotočkovni sistem preverjanja istovetnosti in varni prenos podatkov, možnost ponovne oddaje glasu po sistemu zadnji glas velja ipd. Če uporabimo ustrezne rešitve, so e-volitve lahko celo bolj varne kot klasične, papirnate.

Pred letom in pol je na Interdisciplinarni strokovni razpravi o uvedbi elektronskega glasovanja v Sloveniji Slavko Gaber nejevernim Tomažem to karikirano ponazoril z naslednjimi besedami (povzemam po spominu): “Po volilnih komisijah si člani zatikajo minice za nohte, da bi spremenili glasovnice, vi pa me prepričujete, da bodo v petih minutah po začetku e-volitev hekerji vdrli v strežnik in drastično zasukali volilni rezultat.” Popoln sistem ne obstaja, tega se je potrebno zavedati. A tako, kot so klasične volitve dosegle zadovoljivo stopnjo varnosti in preglednosti, lahko brez težav enako trdimo za e-različico. Na državni ravni videno tudi v praksi: primer Estonija. Za hec pa še ta primer: preko interneta so pred več kot desetimi leti volili tudi iz vesoljske postaje Mir.

Problem, kot ga vidim sam, torej ni zgolj v tehniki/tehnologiji. Težavo morajo reševati tudi družboslovci. E-volitve so sociotehnološko vprašanje, saj gre za implementacijo novih tehnologij v okolje, kjer jih bodo uporabljali ljudje, ki jih ne razumejo in/ali se z njimi srečujejo prvič. Pomembna je dvosmerna komunikacija, nujne so razlage, primeri in osveščanje. Pomembno je, da so novosti predstavljene pravočasno in jasno. Priprava predloga izvedbe in zakonodaje mora potekati v najširšem krogu; (proti)argumente naj javno soočijo strokovnjaki, politiki in javnost. Ne potrebujemo populizma in nabiranja političnih točk, temveč konsenz, ki bo kot rezultat ponudil dobro, uporabno in varno e-volilno platformo. Priložnost je na dlani: naj bodo e-volitve v Sloveniji odprtokodne – tako programsko kot tudi družbeno.

Predvsem pa je pomembno, da e-volitev ne razumemo kot nebodigatreba, temveč le kot dodaten volilni kanal, ki bo v prihodnosti volivcem, ki so zanj dovzetni, omogočal e-izražanje svoje politične volje. Lističi bodo še vedno ostali, naj se njih ukinitve ne boji nihče.

Miha Jesenšek je strokovnjak za nove medije in spletna družbena omrežja. Študiral je na Univerzi na Primorskem in na Univerzi v Oxfordu. Vodi moštvo Mislim, torej sem, ki se ukvarja z novimi mediji, spletnimi strategijami in raziskovanjem v družboslovju in humanistiki.