Sto na uro v napačno smer
Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 25. 02. 2009 | Avtor: Lenart Kučić»Prepričani smo bili, da bodo po padcu komunizma mladi postali dejavnejši v civilnodružbenih gibanjih, se vključevali v javno življenje, in da bodo politično aktivnejši, saj bodo imeli možnost izbire in bodo hoteli sodelovati pri razvoju svojih domovin,« je ob svojem obisku v Sloveniji nedavno povedal britanski sociolog Ken Roberts, ki je zadnja leta raziskoval evropsko post-socialistično mladino.
Vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Maloštevilni posamezniki, ki jih je javno delovanje privlačilo, niso oblikovali lastnih politik, ampak so se zgolj vključili v politično kasto in postali del obstoječih političnih struktur. Ideja javnega delovanja je bila vse bolj omejena na članstvo v politični stranki ali podmladku te stranke. Nekdanje partijske elite so se umaknile in – podobno kot v gospodarstvu – prepustile prostor novi generaciji tranzicijskih povzpetnikov, ki so v politiki videle predvsem obetavne karierne priložnosti. Poleg tega se je politika pospešeno profesionalizirala. Odločitev, ali bo nekdo prevzel mesto državnega sekretarja na domačem gospodarskem ministrstvu ali se bo raje potegoval za mesto asistenta kakega evropskega poslanca, je postala zgolj pragmatična. Vse to pa je poglabljalo prepad med politiko in državljani ter stopnjevalo ciničen odnos mladih do javnega delovanja, zaradi česar so se začeli umikati iz javnosti ter se zapirati v svoje družine in najožje prijateljske kroge.
Tak tranzicijski razplet je zahodne proučevalce post-socialistične mladine zelo presenetil. Izhajali so namreč iz domneve, da so bile možnosti mladih za politično udeležbo v enopartijskih (»nedemokratičnih«) komunističnih in socialističnih režimih zelo omejene. Smeli (ali celo morali) so delovati v različnih pionirskih in mladinskih organizacijah, ki so bile neposredno pod nadzorom partije, angažiranje v zunajpartijskih političnih zametkih pa je že dišalo po družbeno škodljivem in kaznivem oporečništvu. »Ko je sprememba družbenega sistema v začetku devetdesetih let dokončno odpravila vstopne ovire v svet javnega delovanja in so post-socialistične države uvedle parlamentarne demokracije, smo pričakovali, da bo to sprostilo nakopičene demokratične potenciale, ki naj bi jih dolga desetletja dušil enopartijski sistem,« je pojasnil Roberts. Vendar se to ni zgodilo.
»Zdaj vem, da je bilo naše pričakovanje naivno. Še bolj pa naše razočaranje nad dejstvom, da post-socialistična mladina ni izrabila svoje zgodovinske priložnosti in poiskala lastne poti. Nismo pomislili, da je zanje ‘boljša prihodnost’ pomenila predvsem to, da bi postali čim bolj podobni zahodu, ki so si ga nekritično predstavljali kot ideal« je priznal Roberts. In to kljub temu, da je bilo zahodnim družboslovcem že vsaj od konca sedemdesetih let jasno, da ne morejo biti zahodne države nikakršen zgled za vzhodnjaško mladino, saj so jih že tedaj pestile visoka brezposelnost mladih, negativni demografski kazalci in naraščajoča kriza demokracije zaradi vse manjše politične udeležbe državljanov.
Upanje, da bi morala sociopolitična »tehnologija« zahoda – tržno gospodarstvo in parlamentarna demokracija – čudežno razrešiti vse družbene in politične probleme post-socialističnega vzhoda in hkrati navdihniti še ideološko utrujeni zahod, se nam danes najverjetneje zdi naivno. Po drugi strani še vedno nekritično prikimavamo skorajda identičnim napovedim, da bo vsesplošna razširjenost informacijsko-komunikacijskih tehnologij dokončno odpravila vstopne ovire v svet javnega delovanja, kar bo v mladih sprostilo nakopičene demokratične potenciale, ki naj bi jih dolga desetletja dušila sistem institucionalne »stare« politike in komunikacijska prikrajšanost.
Ob tem pa žal pozabljamo, da tehnologija – naj bo politična, komunikacijska ali organizacijska – nikoli ni tisti čudežni reformator, ki iz ljudi izvabi le najbolj imenitne potenciale in odpravi njihove napake, ampak je, prosto po Walterju Benjaminu, predvsem ojačevalec obstoječih družbenih procesov.
