Andrej Tomšič, urad informacijskega pooblaščenca: Direktiva o hranjenju komunikacijskih podatkov pomeni velik strošek z malo učinka
Kategorija: Intervju, Stroka | Datum objave: Monday, 16. 03. 2009 | Avtor: Domen Savič[audio:http://www.ljudmila.org/~savicd/ip-rs/najdaljsi.mp3]
Danes stopi v veljavo evropska direktiva o hranjenju elektronskih podatkov. Z državnim nadzornikom, magistrom Andrejem Tomšičem, smo se pogovarjali o učinkih direktive in problemih, ki bodo z uvedbo nastopili v slovenskem digitalnem prostoru.
Ob samem sprejemanju direktive so potekale kar obširne debate o tem, kaj točno naj bi se shranjevalo in za kakšne namene – dejstvo je, da zadeva izhaja iz boja proti terorizmu in da se kasneje elegantno razširila na preprečevanje in obravnanje vseh kaznivih dejanj – ravnokar na sodišču v Nemčiji poteka debata o tem, ali naj se zadeva uporablja samo za najhujša kazniva dejanja ali kar za vsa dejanja. Tekst same direktive pa je bil sestavljen v letu 2006 in se do danes praktično ni spreminjal. Dejstvo je, da direktiva še ni bila prenešena v nacionalne zakonodaje vseh evropskih držav – pri nas je že prenešena, v marsikateri državi pa tega zakona, ki bi nalagal hrambo takih podatkov, še ni. Žal se je pri nas država odločila za najdaljši možni rok hrambe, to je 24 mesecev, informacijski pooblaščenec pa je sedaj, v času spremembe zakona o elektronskih komunikacijah, predlagal skrajšanje tega roka – po naših primerjalnih analizah je namreč ta rok eden najdaljših – večino držav se je odločilo za šest- oziroma dvanajst-mesečno obdobje. Pooblaščenec je namreč mnenja, da dolgotrajnost postopkov pri nas ne more biti argument za podaljšanje roka hrambe.
[audio:http://www.ljudmila.org/~savicd/ip-rs/stroski.mp3]Kolikšen odstotek komunikacij po vaši oceni pokriva direktiva?
Neke študije, ki bi izmerila ta odstotek, osebno ne poznam, bi bila pa zagotovo zelo zanimiva številka. Po mojem mnenju gre za slabih deset odstotkov vseh komunikacij, dejstvo pa je, da se bodo tisti, ki se bodo direktivi hoteli izogniti, direktivi tudi dejansko izognili. Programi, kot so Skype in ostali programi za neposredno sporočanj, so iz direktive izvzeti, kar pomeni, da bodo uporabniki lahko prosto komunicirali preko teh programov. Vprašanje je, kolikšen bo izplen te direktive, obenem pa sama masa teh hranjenih podatkov verjetno že v štartu zmanjšuje vrednost iskanja po teh podatkih. Tudi operaterji niso najbolj navdušeni nad to direktivo, v našem prostoru na primer država ne bo vrnila stroškov hrambe, ker pa gre za občutljive podatke, so tudi postopki hranjenja dragi.
Seznam podatkov, ki naj bi jih operater shranjeval, vsebuje naslov pošiljatelja, naslov prejemnika in čas komunikacije. Kako se da te podatke koristno uporabiti pri preganjanju kriminalnih dejanj?
Po argumentih, ki jih pogosto poudarjajo organi pregona, ti podatki lahko pomagajo v kazenskih postopkih – primer umora na Gorjancih naj bi bil rešen ravno z zbiranjem takih prometnih podatkov brez vsebine, saj je shranjevanje vsebine izrecno prepovedano – tako med drugim ne bo dovoljeno shranjevati podatkov o tem, katero spletno mesto je obiskal posamezni uporabnik. Dejstvo pa je, da t.i. data retention direktiva na nek način kriminalizira celotno populacijo vnaprej – podatki se o vseh uporabnikih hranijo vnaprej, v primeru, da bo uporabnik dejansko storil kaznivo dejanje, pa se bodo ti podatki uporabili. Vprašanje je seveda kvaliteta izplena takšnega načina hranjenja prometnih podatkov, saj na primer v Italiji za potrebe te direktive največji telekom zaposluje sto ljudi in da vsak dan prejmejo več tisoč zahtevkov po posameznih podatkih – gre res za ogromno dela in ogromno količino podatkov.
[Bralce, ki bi jih zanimalo poslušanje celotnega pogovora, vabimo, da si posnetek prenesejo na svoj računalnik. Na voljo je datoteka mp3 (9,90 MB), posnetek pa je dolg 25 minut.]
