Ne beri!

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 25. 03. 2009 | Avtor: Sandra Hrvatin

V knjižni uspešnici iz leta 2007 z naslovom How to Talk About Books You Havent’ Read avtor Pierre Bayard, profesor na Univerzi v Parizu, postavi tezo, da je podrobno branje knjig (od začetka do konca) izguba časa. Še več – Bayard priznava, da je velikokrat svojim študentom predaval o knjigah, ki jih ni prebral.
Isto pravico profesor podeljuje tudi svojim študentom. Bayard celo predlaga, da bi na univerzi poučevali predmet, pri katerem bi se študenti naučili »umetnosti ne-branja knjig« in razvijali sposobnosti razpravljanja o ne-prebranem.

Knjiga je pričakovano izzvala številne kritike. Nekateri kritiki pa so knjigo “raztrgali”, ne da bi jo sploh prebrali. Se še spomnimo 80. let prejšnjega stoletja in razširjeno prakso “konstruktivne kritike”, ko so kritiki polemizirali s posameznimi idejami in zapisanimi stališči, ne da bi posamezna dela prebrali ali pa ideje poznali?

Da stvar funkcionira še danes, sem se prepričala sama. Februarja je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) organizirala javno razpravo, na katerem so povabljeni strokovnjaki zainteresirani javnosti predstavili svoje poglede na prihodnost regulacije v skladu s zahtevami Direktive o avdiovizualnih storitvah. Eden od udeležencev je pred začetkom omizja prostodušno priznal, da Direktive ni prebral. To, da snovi ne pozna, pa očitno ni bil razlog, da o snovi ni razpravljal.

V nadaljevanju je tako povedal svoje mnenje o zadevi, o kateri ne ve nič in govoril o vprašanjih (lahko rečem, dokaj prepričljivo), ki jih omenjena Direktiva sploh ne vsebuje. Na vljudne pripombe ostalih udeležencev omizja, da to sploh ni predmet razprave in da govori o stvareh, ki jih Direktiva ne omenja, je dodal: “To sicer drži, ampak…,” in nadaljeval s svojim problematiziranjem.

Omenjena zadeva ima svoje nadaljevanje. Oseba, ki je na omizju razpravljala o zadevi, o kateri ne ve nič, je za slovenski dnevni časopis napisala komentar na isto temo. V tem komentarju je polemizirala z ostalimi udeleženci omizja in dokazovala, da tisti, ki so besedilo direktive prebrali, ne vedo, o čem govorijo. Komentar je povzel slovenski tednik, ki je zapisana stališča o slovenskem medijskem prostoru ocenil kot pomembna, stališča tistih, ki so vedeli o čem govorijo, pa kot kvazi strokovna.

Na koncu samo upam, da tisti, ki pripravljajo novo slovensko medijsko zakonodajo, pišejo o temi, ki jo poznajo.