Evropa, najprej si kupi slušni aparat

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 15. 04. 2009 | Avtor: Domen Savič

Vse skupaj meji že na slab okus. Če so pred kratkim iskali “neodvisne” blogerje, bodo sedaj v “evropskem duhu” kričali v megafone. Nagradno vprašanje: Koga slišiš, če vsi kričijo?
Kampanja “Can You Hear Me, Europe?” izgleda kot prepisana iz knjige predvolilne kampanje Baracka Obame. Da je mlade potrebno poslušati in slišati, je kampanjo zagovarjala Margot Wallstrom, ki ji, roko na srce, služba komunikacijske strateginje ne leži najbolje. Kako naj si drugače razlagamo videoposnetek na spletnem mestu pod okriljem Bruslja, kjer večina vprašanih sploh ne ve, kdaj bodo naslednje volitve v Evropski parlament.

“Can You Hear Me, Europe?” ima tudi določene elemente črne komedije. Se še spomnite leta 2006, ko je milijon podpisnikov peticije zahtevalo ukinitev sedeža evropskega parlamenta v Strasbourgu, ker je parlament samo za selitve med tem mestom in Brusljem na leto zapravil 200 milijonov evrov? Tudi takrat je Wallstromova izjavila, da je pomembno, “da dobi mnenja ljudi. Zelo smo veseli odziva tako velikega števila ljudi.” Zgodilo se ni nič. “Can You Hear Me, Europe?”

Hkrati se mi zdi v volilnem letu spraševati za mnenje mladih rahlo neodgovorno. Če mnenja niso slišali oziroma (bog ne daj!) celo upoštevali med mandatom komisije, ki je imela pristojnosti in dolžnosti, zakaj bi se ljudje trudili z izražanjem mnenj v času, ko se sploh še ne ve, kdo bo zasedel stolčke? Zakaj bi nekaj razlagal nekomu, ki sploh še nima moči, da mi pomaga, če se je v preteklosti izkazalo, da še tisti z močjo v roki držijo figo v žepu?

Da je participacija državljanov zanimiva v sklopu predvolilne kampanje, je s strani politikov razumljivo. Volitve in kampanja pred njimi v naši politični ureditvi postajajo osamelec participatorne politike, medtem ko v času mandata participacija ni zaželena oziroma jo vedno več politikov jemlje kot vajo v slogu ignorance. Na strani volilnega telesa je zadeva ravno obratna.

Pomembno razliko vidim tudi v obliki nagovora na volitve. “Ni važno, koga voliš, pomembno je, da oddaš svoj glas.” So ti ljudje resni? “Ni važno, kaj imaš za kosilo, samo da daš nekaj v usta?” Participacija zavoljo participacije je zadnja rešilna bilka politikov, ki s tem priznavajo svojo nezmožnost povezovanja z volilno bazo.  Can You Hear Me, Europe?