Odštevanje do digitalne Somalije
Kategorija: Kolumna | Datum objave: Monday, 27. 04. 2009 | Avtor: Lenart KučićSodišče v Stockholmu je štiri soustanovitelje spletne strani The Pirate Bay (Gottfrida Svartholma Warga, Fredrika Neija, Petra Sundeja in Carla Lundströma) prejšnji teden obsodilo na po eno leto zapora in plačilo skupno 2,7 milijona evrov kazni. Francoska vlada je nedavno predstavila osnutek zakona, po katerem naj bi ponudniki internetnih storitev nadzorovali internetne dejavnosti uporabnikov in jih opozarjali, da kršijo zakon.
Na tisoče uporabnikov YouTuba, ki so na svojih objavljenih videoposnetkih odigrali ali odpeli določene znane skladbe, pa je v zadnjih mesecih ugotovilo, da so jim upravitelji spletnega videoservisa njihove nastope izbrisali s strežnika, saj naj bi z njimi kršili pravila »poštene rabe«, ki jih je za svojo glasbeno lastnino predpisala založba Warner.
Ti dogodki so spet razvneli večne debate o varstvu intelektualne lastnine, etični (ne)upravičenosti elektronskega piratstva, pohlepu glasbenih in filmskih založb, internetnih svoboščinah, ustvarjanju orwellovske vladavine velikega brata in omejevanju uporabniške »kreativnosti«. Poleg tega so znova opozorili, da uporabniki, ki si preko spleta izmenjujejo avtorsko zaščitene vsebine, niso neodvisni od zakonov in razmerji moči, ki veljajo v fizičnem svetu.
Gospodarski in politični interesi so bili v primeru elektronskega piratstva zelo zanimivo prepleteni in so si v nekaterih primerih celo nasprotovali. Imetniki avtorskih pravic so trdili, da jim je nelegalna izmenjava filmskih, glasbenih in programskih datotek povzročala veliko poslovno škodo, zato so zahtevali od držav, naj z doslednim uveljavljanjem avtorske zakonodaje zaščitijo njihove interese in (avtorsko) lastnino. Države in nadnacionalne ustanove so sicer načeloma priznavale, da je zaščita intelektualne lastnine pomembna, vendar so v zadnjih dvajsetih letih svoje razvojne politike dodobra prepojile z ideologijami informacijske družbe. Te so za izpolnitev obljub o brezmejni gospodarski rasti potrebovale kar najširše dostopno informacijsko infrastrukturo, ki bo omogočila neoviran globalni pretok informacij in kapitala, zato niso hotele tvegati, da bi s preveč doslednim preganjanjem kršiteljev avtorskih pravic odvrnile svoje državljane od uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij: novih generacij mobilne telefonije, širokopasovnega dostopa do interneta in spletnih storitev. Telekomunikacijska podjetja, ki so po prihodkih in finančni moči neprimerno močnejša od »industrije vsebin« in imajo ustrezno večjo tudi lobistično težo, pa so večino prihodkov ustvarjale z oddajanjem informacijske infrastrukture. Zato jih uporabniško kršenje avtorskih pravic ni neposredno (pri)zadevalo – oziroma jim je celo koristilo, saj je spodbujalo sklepanje širokopasovnih naročniških razmerij, ker so uporabniki z naročnino »brezplačno« (brez vlaganja operaterja) dobili še bogato filmsko in glasbeno ponudbo.
V zadnjih letih so se razmere nekoliko spremenile, prav tako interesi. Informacijska infrastruktura je po večini zahodnega sveta dosegla velik delež prebivalstva. Dostopnost internetnega dostopa je vplivala na politični besednjak, v katerem so začeli težo (na račun dostopa) pridobivati novi pojmi: digitalna ekonomija, kreativna industrija in druge panoge, ki temeljijo na izkoriščanju intelektualne lastnine. Medijska, novomedijska in oglaševalska industrija so začele iskati nove poslovne modele, ki bi jim tudi na spletu omogočile preživetje, in razvijati rešitve za učinkovito zaračunavanje (»brezplačnih«) vsebin in trženje oglaševalskih storitev. Hkrati so telekomunikacijski operaterji ugotovili, da so trgi širokopasovnega in mobilnega dostopa vse bolj zasičeni, zato se pri povečevanju prihodkov ne morejo več zanašati na »organsko rast« uporabnikov, ampak morajo ponuditi (zaračunavati) tudi izdelke in storitve z »višjo dodano vrednostjo«, kar spet pomeni predvsem glasbo, filme in druge avtorsko zaščitene vsebine.
Če so bile glasbene in filmske založbe prej nekakšne žrtve politike širjenja internetnega dostopa, so se zdaj njihova pogajalska izhodišča precej okrepila. Posledično se je povečala tudi verjetnost, da bodo imele države več posluha za predloge glasbene in filmske industrije, kako »rešiti« vprašanje piratstva, telekomunikacijski operaterji pa bodo v zameni za dragocene avtorske vsebine morda pripravljeni prevzeti vlogo spletnih »policajev«, ki so se ji doslej upirali. Jack Goldsmith in Tim Wu sta v svoji knjigi Who Controls the Internet že pred tremi leti pokazala, da obstajata tako tehnološka kot pravna podlaga, s katero bi bilo mogoče »dovolj dobro« omejiti domnevne piratske dejavnosti. Vprašala sta se le, kdaj bosta postali politična volja in gospodarski interes tako močna, da bodo začele države te tehnološke in pravne možnosti tudi (množično) uporabljati …
Povezave:
