EU volitve: Kdo bo imel jajca?

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 6. 05. 2009 | Avtor: Miha Jesenšek

Manj kot 30 % Slovencev se je udeležilo prvih volitev v Evropski parlament leta 2004. Koliko nas bo glasove oddalo letošnjega 7.junija? Ali, mediju, kjer tole berete še bolj primerno: Koliko volivcev bo spremljalo online kampanjo? Koliko volivcev bo v njej aktivno sodelovalo? Kako se bodo na spletu odrezali kandidati? Kako bodo povezali online in offline sfero? Koliko truda in sredstev bodo (bodoči) evroposlanci “pustili” na medmrežju? In nenazadnje, ali bo volilna udeležba zaradi aktivnosti na spletu višja?
V zadnje dvomim. Že pri študijah in konkretni izvedbi e-volitev se je recimo pokazalo, da nov kanal občutno ne vpliva na višanje volilne udeležbe. Predstavlja le novo možnost, ki pa je med volivci razumljena zgolj kot ena izmed možnosti oddaje glasu (volišče-papir, volišče-elektronsko, pošta, splet …). Zgolj tehnologija ljudi ne prepriča, da bi sodelovali na volitvah. Prav tako tehnične rešitve same po sebi ne zagotavljajo bolj pravičnih volitev, širše in bolj kvalitetne predvolilne debate, bolj poglobljene in vsebinsko orientirane komunikacije, večje participacije … Tehnologija sama po sebi je zgolj ena stran medalje. Potrebno ji je dati vsebino, jo nadgraditi z idejami in predvsem, potrebno jo je povezati z ljudmi in njihovim vsakdanjikom.

Šolski primer: volilna kampanja Baracka Obame. Aktualni ameriški predsednik je povezal in sebi v prid uporabil vse večje spletne servise druge generacije (YouTube, Facebook, Twitter, Flickr, MySpace). Na spletu je mobiliziral kar miljon in pol prostovoljcev, ki so nato postali del njegove zgodbe. Trije milijoni ljudi so mu zaupali številke svojih mobilcev, v zameno pa prvi dobivali press release. Številke tistih, ki spremljali njegovo spletno prisotnost pa so šle v nebo. To je social media v pravem pomenu besede. Tehnologija, vsebina, povezovanje, participacija, akcija. In vendarle, kot je zapisala Rahaf Harfoush, ena izmed mnogih, ki so sodelovali v zmagovalni ekipi, ki je skrbela za novomedijsko volilno kampanjo: “Bistvo je bilo v tem, da so novi mediji dobili priložnost, da postanejo pomemben del komunikacijskega procesa volilne kampanje”. Po domače, Barack je imel jajca. Pa idejo. Vanjo je investiral in jo je razvil v zgodbo o uspehu.

“Seveda v Evropi ne bo tako kot pri Obami,” meni evroposlanec Dan Jørgensen. Vseeno pa nadaljuje: “Vendar si bomo s spletno kampanjo na nov način pridobili nove volivce, kar bo opaziti že na junijskih evropskih volitvah.” Evropa ni ZDA, tega se zavedajo tudi tisti politiki, ki so na spletu prisotni; se pa “strinjajo, da se bo v prihodnosti volilna tekma pomembno odvijala tudi na internetu.”

Žalostno je, da velike ideje postajajo realnost v ZDA, v EU pa za njimi capljamo, jih posnemamo. Kako je v Sloveniji? Politiki se spravljajo na splet, njihovi PR-ovci poskušajo novo komunikacijsko realnost razumeti in jo implementirati v svoje projekte. Nekaj smo videli že lani jeseni. Svoje kliente so sforsirali na Facebooke (ker se spodobi), jim odprli bloge (ker je moderno), nekateri so gradili celo lastne spletne skupnosti (ker se tako dela v tujini). Ne bom navajal imen, a vsaj za eno ali dve stranki bi lahko rekel, da jim je za slovenske razmere uspelo. V posnemanju seveda, saj kakšne pretirane originalnosti ni bilo zaslediti. Vsi so se soočali s podobnimi težavami: Slovencev je (absolutno gledano) malo, na internetu še manj, spletne skupnosti pa ljubijo milijonske številke. Malo je tudi naših strokovnjakov, ki bi znali nove medije uspešno povezati v politično komunikacijo. Še manj pa je političnih liderjev, ki bi tako volilno kampanjo naročili in finančno podprli.