Politika iz naslonjača

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 13. 05. 2009 | Avtor: Karmen Špiljak

Če izvzamemo poklicne politike, se Slovenci in Slovenke po stopnji ukvarjanja s politiko razdelimo na tri skupine.
Prva glasno opozarja na nepravilnosti in krivice, organizira proteste, delavnice in seminarje ali pa se jih redno udeležuje ter poskuša aktivno delovati v smeri sprememb. Žal ta skupina sodi med ogrožene vrste in v aktivizem nikakor ne pritegniti večjega dela populacije.

Druga skupina in znatno večja skupina namreč verjame v “foteljsko” politiko. Iz udobnosti svojega naslonjača žuga s kazalcem, svoje kritike bogato podpre s teorijo in včasih celo ponudi alternativne rešitve. Načeloma podpira prvo skupino, vendar se ji pri aktivnosti zelo redko pridruži.

Tretje in po mojem mnenju tudi največje skupine, pa politika ne zanima. Bodisi zato, ker je preveč zaposlena s preživetjem ali zato, ker se jim politika zdi tuja, dolgočasna in nezanimiva. Ta skupina je za politiko nedvomno najbolj zanimiva in tudi potrebna za ohranjanje statusa quo.

Vsak, ki je bil kdaj vpleten v organizacijo kakšnega projekta, ve, da se skoraj vedno najdejo “foteljski” oz. “poklicni” kritiki. Iz rokava bodo stresali predloge kaj vse bi bilo treba spremeniti, izboljšati ali ukiniti, vendar za to ne bodo pripravljeni migniti s prstom. Filozofija za tem sledi načelu: povedal sem svoje, vi pa kaj ukrenite.

Seveda vam za ugotovitev, da pri takšni delitvi dela ne gre za sinergijo, ni potrebno biti kvantni fizik. Kaj oz. koliko tega je potrebno, da se bomo Slovenci in Slovenke v večji meri aktivirali in borili za svoje pravice, pa zame ostaja vedno uganka.

Na svojem zadnjem obisku nemške prestolnice sem bila prijetno presenečena nad stopnjo samoiniciativnosti in angažiranosti njenih prebivalcev. Mnoge stanovanjske stavbe so namreč krasili napisi: “Najemniki stavkamo in do nadaljnega ne bomo plačevali najemnine!” Napisi so nastali kot posledica povišanja najemnin zaradi finančne krize.

Da bi se kaj takega pripetilo naši prestolnici, se mi zdi skoraj znanstvena fantastika. Seveda bomo bentili pri prijateljih in znancih, se pritoževali po spletnih forumih, blogih in novičarskij portalih, ukrenili pa ne bomo nič. Ljubljana pač ni Berlin in naši fotelji so kljub vsemu preveč udobni, da bi svoj dragoceni čas lahko zapravljali za aktivizem. Konec koncev smo že navajeni, da o naših prihodnosti odločajo drugi.