Lojze, moj prijatelj?

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 20. 05. 2009 | Avtor: Domen Savič

Da se je tudi uradno začela kampanja za evroposlance, sem izvedel na najbolj prozaičen način. Dobil sem namreč obvestilo, da Lojze Peterle sledi mojim sporočilom, ki jih na spletu puščam s pomočjo storitve Twitter.
Bil sem počaščen. Lojzeta sem zadnjič srečal v Cankarjevem domu, ko so mu kot poražencu predsedniških volitev ugasnili luč sredi izjave, saj je v istem trenutno v dvorano vkorakal Danilo Tűrk, novi predsednik republike Slovenije, sam pa sem bil edini, ki je počakal do konca Lojzetovega stavka. Po tisti nedelji z Lojzetom nisva kaj dosti govorila, dokler me pred dnevi našel na Twitterju.

Potem pa je sledilo razočaranje. Davor Strehar, moj kolega, me je namreč obvestil, da se je v Sloveniji začela kampanja za evropske volitve in da je Lojzetova spletna aktivnost najverjetneje posledica le-te. Da Lojzeta torej ne zanimam samo jaz, ampak čim večje število ljudi, ki uporabljajo splet in imajo pravico oddati glas na evropskih volitvah, kjer on kandidira za poslanca.

Da bodo Twitter in ostale storitve politiki pograbili ravno za čas predvolilne kampanje, je jasno. S spletno komunikacijo lahko uporabnikom najhitreje zlezejo pod kožo, težava pa je v tem, da kasneje ne vedo, kaj pod kožo početi.

S pojavom množične uporabe spleta in povečane obveščenosti javnega telesa se mi zdi bizarno ločevati predvolilni, povolilni in “nevolilni” čas – javnost namreč lahko v vsakem trenutku izve, kaj politik počne, kaj je počel dosedaj in kaj kani početi v prihodnosti. Predvolilna kampanja tako vedno bolj postaja atavizem, slepo črevo politične komunikacije, ki je zelo podobno oddaji Ena ura za prenovo – politik mora v mesecu dni iz večinoma nedodelane javne podobe izoblikovati novo, lepo, štirisobno…pardon, evropsko osebnost. In to počne tudi z uporabo spleta.

S spletno komunikacijo načeloma ni nič narobe. Hitra je, enostavna je, omogoča participacijo posameznika…edini problem je, da ji v večini primerov komunikacije s politiki manjka namen. Smisel. Poanta. Da se gre Lojze oglaševanje, me ne moti toliko, kot me moti dejstvo, da za enosmerno oglaševanje uporablja komunikacijski kanal, ki funkcionira takrat, ko po njem teče dvosmerna komunikacija. Komunikacija z namenom.

Na past komunikacije brez smisla in namena je naletel tudi ameriški predsednik. Se spomnite? Res smešno.

P.S.

Svojemu prijatelju Lojzetu sem devetnajstega maja ob 20:11 zastavil vprašanje. Bom videl, kdaj mi bo odgovoril.