Sošolke, kondomi in Facebook

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 3. 06. 2009 | Avtor: Miha Jesenšek

S Facebookom (FB) sem se prvič srečal pred slabimi tremi leti. Bili smo sredi večerje, in nekdo je omenil, da je ta in ta na FB objavila fotografije iz včerajšnje zabave, dotični nekdo je bil na sliki pomanjkljivo oblečen, nov nekdo je to komentiral, zadevo je videl nekdojev sošolec iz srednje šole, s katerim se nista videl že deset let, nakar sta postala FB-prijatelja. Delal sem se, kot da zadevo poznam, in previdno sledil debati.
Kmalu je bilo jasno, da se velik del življenja mojih kolegov odvija na FB: dogodki, predavanja, povezave, slike, opazke, kramljanje, vabila … To je bilo leta 2006, v Angliji. Zadnjič sem sedel na obali v Piranu in poslušal štiridesetletnice, ki so – tako kot jaz pred nekaj leti – ugotavljale, da so vsi na FB, in da bodo v korak s časom morale tudi one. Zanimivo, študentski projekt je v nekaj letih iz anglosaksonskega univerzitetnega okolja preplavil svet in postal globalna uspešnica. Slovenija ni izjema. Na FB je vedno več mojih kolegov, zadnje čase pa me preko tega kanala nagovarjajo celo lokalni politiki in oglaševalci. Še več, dogajanja na FB so začeli kot vir citirati nekateri naši največji mediji.

Mnogim se zdijo današnja spletna družbena omrežja (ne pozabimo, da FB ni edini tovrstni spletni servis) velik fenomen. Meni se zdijo le logična nadgradnja zgodbe, ki se je začela v šestdesetih letih, ko so nastajali zametki interneta. Osnovna ideja pa je še starejša in sila preprosta: smo družbena bitja in določajo nas odnosi z drugimi ljudmi. Smo del velike mreže povezav in odnosov, ki se iz dneva v dan spreminja. Podobno je organiziran tudi splet, ki je krila dobil v svoji drugi generaciji (web 2.0), ko se je tehnologija razvila do faze, ki omogoča uporabniku prijazno, interaktivno in medijsko polno spletno življenje. Dostopna in relativno poceni programska (operacijski sistemi, programi za obdelavo besedila, fotografij, videa in zvoka) in strojna oprema (računalniki, dlančniki, fotoaparati, kamere) se je povezala z možnostjo dvosmerne komunikacije (blogi, forumi) in prijazno uporabniško izkušnjo. To je online pripeljalo ogromno ljudi, in splet je postal mainstream. Jasne ločnice med online in offline okoljem ni. V obeh smo glavni akterji ljudje in v obeh delamo to, kar najbolje znamo: komuniciramo in se skozi interakcijo z drugimi umeščamo v različna okolja, mreže in odnose.

FB zato ni bavbav, ki so ga ustvarili denarja željni ameriški mladci. Ni samostojen svet, v katerega je (bo) posrkalo polovico svetovnega prebivalstva z namenom, da mu uniči “pravo” družbeno življenje, da ga zasužnji. FB moramo razumeti kot posrečen spletni kanal, ki ga lahko (ali pa tudi ne) uporabljamo za vsakdanjo komunikacijo z ljudmi, ki so nam blizu, kot spletni fotoalbum, prostor za druženje ali zapravljanje prostega časa … FB je tudi prostor, kjer lahko izvajamo raziskovalne, dobrodelne, politične in poslovne projekte. Fantje iz Kalifornije so se potrudili in razvili infrastrukturo, ki nam to omogoča. Za kakšno ceno?

Za ceno tega, da mi lahko ob tem, ko brskam po slikah sošolk, v diskretnem oglasnem bloku prikažejo oglas za kondome. Tako se je odločil algoritem, glede na prikazano vsebino. Včasih zadene moj okus in mi recimo ponudi letalsko karto za Peking. Zakaj bi mi prodajal kavo, če ve, da je ne pijem? Ciljano oglaševanje ni nova iznajdba in pri FB gre za poslovni model, ki izkorišča vse prednosti modernih spletnih okolij. Klasičen medij nas z oglasi bombardira na slepo, spletni medij pa si lahko privošči bolj sofisticiran pristop. Ne skrbi me, da tujim podjetjem zaupam nekatere osebne podatke. Interes ameriških lastnikov za dogajanje v Sloveniji je ničen.

Bolj me skrbi, da lahko v Sloveniji vsaka računalniško pismena tajnica iz državnih in zasebnih strežnikov brez posledic o meni izve stvari, ki jih morda še sam ne vem. Še bolj zaskrbljujoče je, da za to nisem nobenega pooblastil, med tem ko sem Facebooku, Googlu, LinkedInu in podobnim v zameno za neplačljive storitve dovolil, da brskajo po tistih podatkih, ki jim jih zavestno ponudim v obdelavo.

Krajša verzija besedila je bila 30. 5. 2009 objavljena v Dnevnikovem Objektivu.