Digitalni Pony Express

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 30. 09. 2009 | Avtor: Lenart Kučić

Julius Genachowski, predsednik ameriškega telekomunikacijskega regulatorja FCC, je imel prejšnji teden zelo težko pričakovan govor. V svojem nastopu je napovedal, da bo FCC do konca letošnjega leta uzakonila pravila za zagotavljanje “nevtralnosti interneta“.

Takemu ukrepu so se ameriški telekomunikacijski operaterji zadnjih nekaj let krčevito upirali, zagovarjala pa so jih potrošniška združenja in internetna ali novomedijska podjetja, ki v internetni nevtralnosti vidijo zagotovilo, da bo svetovni splet še naprej ostal demokratičen in odprt prostor, kakršnega so si domnevno zamislili njegovi ustanovitelji.

Kaj sploh pomeni nevtralnost interneta? Ko se je pred dobrimi tremi leti v ZDA prvič razplamtela razprava o prihodnosti odprtega interneta in se je FCC zaradi pritiskov telekomunikacijskih podjetij zadovoljil le z nekaj internetno-nevtralnostnimi priporočili, sem poskusil na spletnem mestu Slo-Tech razložiti problematiko internetne nevtralnosti s hipotetičnim primerom, kako bi se lahko brez ustreznih pravil začela obnašati neelektronska pošta.

Običajna pošta namreč deluje približno takole: napišete pismo, ga opremite z znamko, oddate na pošto in – če je pošiljka oddana do 19. ure – v Sloveniji naslednji dan praviloma prispe do naslovnika. Kadar si ne morete privoščiti enodnevnega čakanja, lahko pismo pošljete tudi po hitri pošti. V tem primeru vam pošta zagotavlja, da bo pošiljka prispela še isti dan ali (zanesljivo) navsezgodaj zjutraj, to nadstandardno skrb za pošiljko pa vam tudi dodatno zaračuna.

Nato se zgodi privatizacija in nekdanjo monopolistično pošto prevzame novo vodstvo. Ker se jim zazdi, da ustvarjajo z običajnimi univerzalnimi poštnimi storitvami premalo dobička, hočejo lastniki spodbuditi rabo dodatnih (dražjih) poštnih storitev z “višjo dodano vrednostjo”. Vendar pa na veliko žalost ugotovijo, da je večini uporabnikov čisto sprejemljivo, če njihova pisma prihajajo prihodnji dan. Tudi kaka manjša zamuda jih ne moti preveč.

Zato se njihov oddelek za trženje dodatnih storitev spomni bistroumnega ukrepa. Običajna pisma začnejo nenadoma prihajati z vse večjo zamudo ali se celo izgubljati, za kar so uradno krive nedoločljive tehnične težave, poštni roparji ali pregost promet na cestah, v resnici pa poštni operater načrtno posega v “promet” pisemske pošiljke ter zavira nepriporočena pisma ali nagaja konkurenčnim kurirjem. Ker postaja kakovost univerzalne storitve vse slabša, se za priporočeno ali hitro pošto odločajo vsi, ki želijo vsaj minimalno zagotovilo, da bo pošiljka sploh prispela na cilj. Ko je pošiljanje navadnega pisma dokončno neuporabno, vsi pošiljajo priporočeno, a le zato, da za nekajkrat dražjo poštnino pismo prispe – naslednji dan.

Kar je nekoč že omogočala navadna univerzalna poštna storitev.

Zagovorniki nevtralnosti interneta opozarjajo na zelo podobne zadrege: ali je treba internetnim in mobilnim operaterjem z zakonom preprečiti obnašanje, kakršnega sem opisal na primeru prebrisane pošte. Ali imajo pravico začeti ovirati običajno (univerzalno) elektronsko pošto, video in voip, ko sami ponudijo svoje komercialne storitve, ker tako pač branijo svoje poslovne interese? Je naloga telekomunikacijskega omrežja zgolj “nevtralno” prenašati informacijske paketke od enega uporabnika do drugega ali sme omrežje prevzeti tudi aktivnejšo vlogo: filtrirati podatkovni promet in ga urejati v interesu lastnika omrežja? Ta vprašanja v ZDA niso samo hipotetična, saj ameriški internetni trg za razliko od evropskega skoraj ni reguliran, zato so si veliki telekomunikacijski operaterji v preteklosti privoščili že kar nekaj spornih posegov v spletni promet: blokiranje internetne telefonije, omejevanje uporabe mobilnih naprav in zaviranje prometa konkurenčnih storitev.

Vendar pa tudi zagovorniki internetne nevtralnosti niso čisto nedolžni. Internetna in novomedijska podjetja (Google, Amazon …) so svoje poslovne modele utemeljili na dejstvu, da je bila uporaba internetne infrastrukture zanje – relativno gledano – praktično zastonj. Telekomunikacijski operaterji so začeli zato opozarjati, da bi morala podjetja, ki na internetu opravljajo komercialne dejavnosti in so veliki obremenjevalci njihove telekomunikacijske infrastrukture (Google, YouTube …) plačevati drugačno internetno tarifo – podobno kot v drugih industrijskih panogah, kjer topilnice aluminija in papirnice plačujejo drugačne račune za vodo in elektriko kot gospodinjstva. Poleg tega so telekomunikacijski operaterji trdili, da država nima pravice posegati v njihovo zasebno lastnino (omrežje) in jim ukazovati, kako jo upravljati, zato bi bila kakršna koli uzakonitev pravil za zagotavljanje nevtralnosti interneta v nasprotju z duhom svobodnega trga.

Da bi se izognili dodatnemu plačilu za telekomunikacijske storitve, so lobisti spletnih podjetij za pritisk na telekomunikacijska podjetja in zakonodajalce spretno izrabili nekatera potrošniška in civilnodružbena gibanja, ki v debatah o nevtralnosti interneta niso prepoznala predvsem spopada različnih poslovnih modelov in interesov, ampak so verjela, da se borijo za ideale svobodnega in demokratičnega interneta. Pri tem so zagovorniki internetne nevtralnosti zahtevo do nevtralnega (svobodnega?) prenosa informacij izenačili kar z demokratično zahtevo po svobodi izražanja, kar jim je zagotovilo naklonjenost spletne javnosti in demokratskega dela ameriške politike.

Čeprav je nekritično izenačevanje svobodnega pretoka nekakšnih neoprijemljivih “informacij” s svobodo izražanja zelo problematično, ker ne razločuje med kvantitativno in kvalitativno (vsebinsko) opredelitvijo informacije (vsaka informacija še ni izražanje, vsako izražanje pa ne nekaj, kar varujejo ustave zahodnih demokracij), pa ameriška debata o nevtralnosti interneta pravilno opozarja, da imajo v dobi elektronskih komunikacij tehnološke spremembe nujno tudi politične razsežnosti. Če želijo telekomunikacijski operaterji nadzorovati spletni promet, morajo vedeti, kakšne informacije nosijo informacijski paketki. Če to vedo, pa te vednosti ne bodo mogli uporabljati le za pozitivno diskriminacijo lastnih storitev, ampak se bodo morali prej ali slej ukloniti tudi drugačnim zahtevam – denimo zahtevam založb, da onemogočijo prenose nelicencirane glasbe in filmov, ali zahtevam državnih organov, da iz prometa odstranijo sporne politične vsebine, kar se dogaja na Kitajskem.

Zato bi bilo za svobodo izražanja bolje, da telekomunikacijska omrežja ostanejo “neumni” prenosniki podatkov. Hkrati pa gospodarski in politični trendi, o katerih sem pisal v prejšnjem zapisu, napovedujejo, da se bo sedanje stanje kmalu spremenilo. Ne glede na trenutno slavje ameriških zagovornikov nevtralnosti interneta.