Meglena zmagoslavja

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 25. 11. 2009 | Avtor: Lenart Kučić

Ko je februarja letos potniško letalo čudežno pristalo na newyorški reki Hudson, so na svetovnem spletu najprej zaokrožili posnetki, ki so jih posneli naključni gledalci in jih nemudoma objavili na Twitterju, Facebooku in ostalih družabnih spletiščih, je povedal David Mathison, ameriški oznanjevalec državljanskega novinarstva in avtor knjige Be The Media.

Velike tiskovne agencije in medijske hiše so se odzvale šele bistveno pozneje, čeprav je letalo predstalo skoraj pred nosom Reutersove stolpnice, je poudaril Mathison in sklenil, da so državljanski novinarji znova dokazali, da lahko premagajo tudi največje tradicionalne medijske orjake.

Pristanek na reki Hudson, ki naj bi prosto po Mathisonu napovedal zaton velikih tiskovnih agencij, je dodobra zaznamoval debate na nedavni zagrebški mednarodni konferenci o vplivih digitalizacije na medijske trge jugovzhodne Evrope, saj je sprožil predvidljive obrambne odzive predstavnikov tradicionalnih medijskih hiš ter navdušene komentarje blogerjev in »čivkačev«. Hkrati pa je tudi nakazal, katerega primera se bomo v prihodnjih letih ali vsaj mesecih naposlušali obiskovalci najrazličnejših marketinških, novomedijskih, e-političnih in drugih konferenc, na katerih nas bodo poskušali nastopajoči prepričati, naj se čim prej lotimo ustreznih novomedijskih strategij, če nočemo, da nas odplavi digitalna revolucija.

Podobni zvezdniški trenutki, kakršnega je na reki Hudson doživel Twitter, so namreč v zadnjih letih postali nepogrešljiva sestavina konferenčnih nastopov in medijskih zapisov o priljubljenih novomedijskih fenomenih. Filipinska »revolucija sms«, ki je leta 2001 spodkopala predsednika Josepha Estrado, je dokazovala obstoj političnega potenciala »pametnih množic«, s katerimi je pozneje zaslovel ameriški spletni prerok Howard Rheingold.

Predsedniška kampanja ameriškega kandidata Howarda Deana iz leta 2004 je postala simbol nove internetne politike, saj je pokazala, da je mogoče kampanjo financirati tudi brez bogatih sponzorjev in korporacij. Južnokorejski spletni časopis OhMyNews je dokazal, da »državljansko novinarstvo« ni le utopistična želja nekaterih spletnih idealistov, blogerski zapis pa je leta 2002 zaradi rasističnih izjav spodnesel vplivnega ameriškega senatorja Trenta Lotta ter opozoril na vse večjo težo novih medijev pri nastanku odmevnih novinarskih zgodb.

Čeprav omenjeni primeri nedvomno opozarjajo na nekatere zanimive spremembe v delovanju medijev in politike, je njihova nekritična uporaba v predavanjih, člankih in knjigah vseeno tvegana, saj večina avtorjev svojega retoričnega učinka noče zmanjšati s priznanjem, da gre večinoma za posamične izjemne dogodke, ki se niso nikoli (in nikjer) več ponovili.

Če so se že ponovili – v nekih drugih okoliščinah -, pa niso bistveno spremenili razmerij moči na medijskih trgih in v politiki, saj so jih največkrat uporabili kar stari nosilci politične in ekonomske moči. Včasih celo kot popolno manipulacijo, ki je zgolj izrabljala spletno demokratičnostno ideologijo za ustvarjanja vtisa politično in ekonomsko nevtralne »državljanskosti«.

Raziskovalec, ki hoče v resnici ugotoviti, kako je digitalizacija vplivala na medijsko pokrajino v neki državi ali regiji, se zato ne sme omejiti le na preštevanje širokopasovnih priključkov, blogov in uporabnikov Twitterja. Prav tako ne na iskanje Mathisonovskih izjemnih primerov novomedijskih zmagoslavij ali na ugotavljanje, koliko uporabnikov interneta išče novice o dnevnih dogodkih na svetovnem spletu.

Dejanske spremembe lahko potrdijo ali ovržejo čisto drugačni podatki: kdo so lastniki tradicionalnih medijev, kolikšen delež medijskega trga zasedajo (glede na doseg, prihodke in medijsko porabo) in kolikšen je njihov vpliv pri sprejemanju nove medijske zakonodaje. Poleg tega je pomembno tudi ugotoviti, koliko novih medijev je zares »novih« tudi v lastniškem in uredniškem smislu – da ne gre le za spletne izdaje obstoječih medijskih igralcev ali njihove hčerinske družbe, ki jih urejajo staromedijski novinarski veterani.

Teh vprašanj pa ni na zagrebški konferenci odpiral skoraj nihče. Še najmanj gostujoči ameriški predavatelji.