E-demokracija tu in tam

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 14. 04. 2010 | Avtor: Miha Jesenšek

Kako v Sloveniji razumemo e-demokracijo? Preprosto, kot demokracijo v spletnih oz. elektronskih okoljih. Vladanje, volitve, mediji, komunikacija, organizacije, posamezniki-državljani-volivci ipd. se iz offline sveta premaknejo online, pri čemer s seboj prinesejo skupek definicij, idej in praks o demokraciji, ki jih uveljavljajo v novem okolju.

Bodimo pošteni, edinstvenih spletnih nadgraditev že uveljavljenih offline konceptov je na slovenskem spletu bore malo. Kar je nenazadnje razumljivo. Splet ni oddaljen kibernetski prostor, ki nima z vsakdanjim življenjem nobene zveze. Splet smo ljudje.

Kaj pa e-demokracija v – vsaj uradno – socialistični državi, Ljudski republiki Kitajski? Enako: gre za preslikavo in razširitev tistega, kar se dogaja v sferi neelektronskega življenja. Kdor si Kitajsko predstavlja kot zaprto, zavrto, antikapitalistično, netržno in v pravem pomenu besede socialistično državo, se moti. Če ne zadnjih trideset let, ko se je država pod Xiaopingovim vodstvom začela reformirati, modernizirati in vesternizirati, pa vsaj zadnjih pet let, ko je Kitajska resnično postala ekonomska velesila in pomemben globalni igralec. Enako na spletu. Kitajska ima danes največje število uporabnikov interneta, že davno je prehitela ZDA. Pri tem pa je penetracija nekajkrat nižja kot na zahodu. Kmalu bo tudi v jezikovnem smislu največ spletnih strani v Kitajskem jeziku. Podrobnosti tukaj.

Kitajci so popolnoma reformirali svoj ekonomski sitem, toda ostanki socializma ostajajo v smislu politične ureditve (čeprav so si na tem področju izmislili unikaten koncept znotrajpartijske demokracije). Internet je medij, in pri medijih je kitajsko vodstvo še posebej pozorno. Ko sem pred tremi leti živel v Pekingu, je bila med drugim blokirana Wikipedija. Danes do nje normalno dostopam. Kitajski požarni zid mi te dni iz Kunminga ne dopušča prijave v Facebook in Twitter. Vsaj uradno ne. A v zavihku brskalnika imam odprti obe spletni strani. Tor i lakše se diše.

Omejevanje dostopa do spletnih strani je v današnjem informacijskem svetu (in spletu) popolnoma neučinkovito in nesmiselno (tako kot je nesmiselna EU davčna zakonodaja o elektronskem poslovanju na področju storitev med državami EU in ostalim svetom, a o tem kdaj drugič). Prenosa e-vsebin (besedila, slike, zvoka, videa) ni mogoče nadzoovati na klasičen fizični način – z zaporo, prepovedjo. Ovinki in stranpoti preko proxy strežnikov in VPN omrežji so zgolj klik stran, uporabniška izkušnja pa zaradi tega ne peša prav dosti. Tega se seveda zavedajo tudi vsi e-operativci na kitajskem Ministrstvu za nacionalno varnost. A vseeno vztrajajo, čeprav so rezultati le navidezni. Vztrajajo zaradi ignorantskih starcev v visoki partijski politiki, ki interneta kot medija ne razumejo. Kitajski problem? Hja, naši politiki pa splet razumejo in ga uporabljajo sebi in državljanom v prid?

V demokraciji se paradigme menjajo na volitvah. Na Kitajskem za njih poskrbi naravna selekcija. Paradigme se tam menjavajo z generacijami. Rezultat je v vsakem primeru enak. Svet je globalen, takisto e-demokracija.