Kje so meje demokracije?

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Saturday, 15. 05. 2010 | Avtor: Karmen Špiljak

Demokracijo odlikuje načelo svobode govora, ki je omejeno s poseganjem v pravico/svobodo nekoga drugega. Tako imajo na primer tudi (neo)nacisti pravico do svojega pohoda, dokler ne izražajo odkrito sovražnega govora.

V praksi to pomeni, da jo lahko mirno odnesejo s klasičnimi predvolilnimi parolami nacionalistov ter skrajne desnice kot so npr.: službe “našim” ne tujcem, tujcem je potrebno omejiti pravice al najraje kar preprečiti bivanje v državi. Po načelih demokracije je to očitno sprejemljivo. Po načelih levičarjev in mnogih drugih, pa je sporen že sam shod, z govorom ali brez. Posebej, če se odvije v glavnem mestu države z odprto zgodovinsko rano nacizma – v Berlinu.

Legalno prijavljen pohod (neo)nacistov je bil najavljen 1. maja ob 12:00 v predelu Prenzaluer Berg. Datum ni naključen, saj je bil to zadnji dan nacističnega režima, ki ga je 2. maja 1945 končalo plapolanje rdeče zastave.

Najavljenih je bilo tudi 43 protestnih aktivnosti. Neprijavljeno zbiranje z namenom blokade predvidene poti pa je bilo prepovedano. Kljub temu pa so se že ob 9:00 začele zbirati skupine levičarjev, aktivistov, anarhistov in zaskrbljenih ljudi, da bi na načrtovani poti postavili mirne “sit-in” blokade. Prek Twitterja so redno obveščali o novostih glede sprememb poti, blokad in policijskih akcij. Okna in balkone četrti so krasili protinacistični napisi ter transparenti. Za prebivalce Berlina se tu končajo meje demokracije in civilne pokorščine. Sporen ni morebiten odkrit sovražni govor, temveč ideologija, ki jo (neo)nacistična identiteta zrcali.

Tako je policija morala varovati shod desničarskih skrajnežev, četudi poosebljajo nestrpne rasistične ter fašistične ideje in načela. Vendar pa ni šlo samo za varovanje – policija je morala poskrbeti, da se shod sploh lahko odvije. Ob tekmi z 10.000 protestniki, ki so v skupinah tekli po četrti ter iskali možnosti za blokade, je bilo to seveda veliko težje. Pri preprečevanju je policija uporabljala solzivec in fizično nasilje, na voljo pa so imeli tudi vodne topove.

Celotna situacija je bila pravzaprav globoko perverzna. Ko so možje postave lovili bežeče demonstrante, jih trpali v marice ter jim nadevali lisice, jih odnašali s ceste ter nasilno vlekli stran, se mi je zastavilo zanimivo vprašanje. Ali imajo policaji sploh pravico zavrniti varovanje (neo)nacističnega shoda zaradi nasprotja njihovim načelom? Koliko bi si jih sploh upalo zaprositi za ugovor vesti in kakšne so lahko posledice takšnega dejanja?

Škode seveda niso utrpeli le demonstranti. Poškodovanih je bilo okoli 100 policistov, med aretiranimi pa se je znašlo tudi okoli 250 (neo)nacistov. Nekateri so frustrirani zaradi neuspeha začeli teči po nenačrtovanih poteh proti Ku-Dammu in vzklikati nacistična gesla. Policijo, ki jim je to poskusila preprečiti, so pozdravili z nasiljem in dimnimi bombami.

Neonacistični pohod v Berlinu je letos pogorel na več ravneh. Od načrtovanih 3000 ljudi se ga je udeležilo približno 600. Protestnikov pohoda je bilo skupno okoli 10.000. Namesto prijavljene dolge poti so se (neo)nacisti v šestih urah uspeli sprehoditi približno 800 metrov – do prve blokade in nazaj. Njihove govore so prebivalci Prenzlauer Berga motili s hrupom, kravjimi zvonci ter bučno glasbo. Februarja letos npr. (neo)nacistom v Dresdenu ni uspelo niti zapustiti železniške postaje. Sporočilo ljudi je povsem jasno: Jebeš demokracijo, ki ščiti naciste.