Tudi na Facebooku je Slovenija zaprta vase

Kategorija: Slovenija | Datum objave: Monday, 27. 09. 2010 | Avtor: Barbara Kvas

Če smo še leta 2008 govorili, da so za nami začetki bloganja in da prehajamo v obdobje spletnih socialnih omrežij, smo po dveh letih že dodobra zakorakali v nova družbena omrežja. Po telefonski anketi, ki jo je decembra lani v sklopu akademskega neprofitnega projekta Raba interneta v Sloveniji (RIS) opravil Center za metodologijo in informatiko ljubljanske fakultete za družbene vede, vsak dan spremlja svoj profil na Facebooku 29,2 odstotka državljanov Slovenije (ki imajo dostop do spleta) ali nekaj več kot 360.000 ljudi.

Po uradnih podatkih, ki jih ponuja Facebook sam, naj bi slovensko omrežje oblikovalo več kot 580.000 uporabniških profilov, kar je 0,11 odstotka svetovnega omrežja Facebook. Na Hrvaškem je milijon dvesto tisoč uporabnikov Facebooka, v ZDA, ki vodi na lestvici števila uporabnikov, pa 138,660.280 (27 odstotkov celotne spletne skupine). Sledijo Velika Britanija, Indonezija, Turčija in Francija. Naši zahodni sosedje so na sedmem mestu.

Spletna socialna omrežja so postala nekakšno gonilo razvoja družbe. Raziskave, ki se ukvarjajo z na spletu oblikovanimi skupnostmi, postajajo vse pomembnejše, podatki, ki jih je mogoče izluščiti iz ogromnega bazena informacij, pa zanimajo tako države kot tudi multinacionalke. “V Sloveniji smo s prisotnostjo podjetij na družabnih medijih, kot v stroki imenujemo spletna socialna omrežja, še precej v začetni fazi. Če govorimo o samem oglaševanju, torej plačanih objavah, potem Facebook ponuja izredne možnosti ciljnega oglaševanja, saj ima izjemno veliko podatkov o uporabnikih. Lahko na primer prikazujemo samo oglase ženskam, ki so samske, stare od 20 do 25 let, in ki imajo danes rojstni dan. Bolj gre za to, da podjetja znajo prek teh omrežij dvigovati število interakcij z uporabniki in jim s tem približati blagovno znamko,” razlaga pomočnik direktorja Mimovrste Miha Rejc, ki skrbi prav za področje komuniciranja.

Teorija o šestih stopnjah ločenosti

Da bi bilo vredno nameniti pozornost socialnim omrežjem, se je že v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja zavedel ameriški socialni psiholog Stanley Miligram, ki je opravil za tiste čase na prvi pogled neuporabno raziskavo. V mestu Omaha, ki leži v samem središču ZDA (Nebraska), je 160 tamkajšnjim prebivalcem razdelil pisma in jim naročil, da morajo končati v rokah nekega borznega posrednika iz Bostona. Ob tem jim je posredoval tudi zahteve, kako morajo pisma potovati, med drugim so jih morali posredovati samo prijateljem ali znancem.

Kasneje je bostonski borzni posrednik res prejel nekaj pisem, raziskava pa je pokazala, da so na vzhodno obalo ZDA uspešno prispela le tista, ki so opravila šest korakov. Miligram je raziskavo sklenil z ugotovitvijo, da med dvema poljudnima osebama poteka natanko šest vezi oziroma pet prijateljstev. Tako se je rodila teorija o šestih stiskih rok oziroma šestih stopnjah ločenosti, ki pa je na začetku naletela predvsem na kritike, da svet ne more biti tako majhen. Teorija je svoje zobe pokazala ravno v obdobju spletnih socialnih omrežij, k temu pa je med drugimi pripomogel tudi 30-letni slovenski profesor na Univerzi Stanford dr. Jure Leskovec. Zaradi bogatega življenjepisa so mu mnogi slovenski mediji nadeli naziv računalniškega genija. Zdajšnji predavatelj socialnih omrežij na eni najslavnejših univerz na svetu je namreč s skupino nadebudnežev opravil podobno raziskavo kot Miligram, in sicer na vzorcu 250.000 uporabnikov Microsoftovega omrežja MSN. Skupina raziskovalcev je na koncu prišla do ugotovitve, da med dvema poljudnima uporabnikoma MSN obstaja v povprečju – glej ga, zlomka – 6,4 vezi, stiskov rok ali poznanstev. Svet je majhen. Svet je globalna vas.

Facebook v zadnjem obdobju prevzema svetovni primat po številu uporabnikov v primerjavi z drugimi spletnimi omrežji. Po dostopnih podatkih je na tem omrežju najmočnejša populacija med 14. in 34. letom. “V Sloveniji spletna socialna omrežja uporablja 74 odstotkov mladih od osmega in devetnajstega leta starosti, od tega jih vsak dan uporablja kar 42 odstotkov,” razlaga predavateljica na ljubljanski fakulteti za družbene vede Bojana Lobe, vodja raziskave Mladi na netu 2010. Ob tem opozarja, da ima skoraj tretjina uporabnikov med otroki svoj profil na spletnem socialnem omrežju dostopen tudi tistim, ki niso njihovi “prijatelji”.

“Mladi pravijo, da se zavedajo zlorab, ki se dogajajo na spletu, vendar pa praksa kaže, da predvsem mlajši najstniki, to je med enajstim in štirinajstim letom, zelo odprto komunicirajo in prek fotografij prikazujejo precej intimne podrobnosti svojega življenja,” dodaja Lobetova. Kot opozarjajo skupine, ki se borijo proti zlorabam na internetu, je na takih mrežah potrebna previdnost pri objavi podatkov in informacij o sebi. “Če je vaš profil popolnoma javen, ga lahko vidi in si ga deli z vami čisto vsak uporabnik interneta: tudi vaši starši, učitelji, profesorji, delodajalci, popolni neznanci in še kdo od nepovabljenih,” sporočajo v Centru za varnejši internet SAFE-SI. Pri izbiri ponudnika spletne strani za mreženje se je zato treba pozanimati, kako skrbijo za zasebnost in varnost svojih uporabnikov. Dobro je prebrati pravila uporabe in njihovo politiko varovanja zasebnosti, še dodajajo v centru.

Nova spletna prijateljstva

Na spletnih socialnih omrežjih prihaja tudi do sklepanja novih poznanstev in navsezadnje prijateljstev. Ker so v to vpleteni predvsem mlajši, nekateri strokovnjaki dvomijo v prihodnost tovrstnih spletnih skupnosti. Poleg zlorab omenjajo še narcisoidnost, zapiranje vase in pomanjkanje samozavesti. “To so koristne aplikacije, vendar pa je treba še veliko postoriti, da bodo mladi in otroci dojeli, kaj vse lahko prinese prekomerna izpostavljenost lastne zasebnosti. Ob tem bodo morali tudi ponudniki takšnih aplikacij narediti še nekaj korakov k ponudbi boljših možnosti za ohranjanje zasebnosti njihovih uporabnikov,” meni Lobetova. Podatki v RIS-ovem poročilu Spletne skupnosti 2010 kažejo, da je 38 odstotkov rednih spletnih uporabnikov (417.000 prebivalcev Slovenije) prek interneta že spoznalo osebo, ki je pred tem niso poznali, v povprečju naj bi redni uporabnik svetovnega omrežja spoznal kar 15 oseb.

“Anketiranci, ki so že kdaj spoznali kakšno osebo prek interneta, a je pred tem niso osebno poznali, svoje izkušnje z novimi znanci ocenjujejo v povprečju kot pozitivne. Dobra četrtina rednih uporabnikov interneta se je s spoznano osebo srečala tudi v živo,” še ugotavlja omenjena raziskava. Občasni uporabniki Facebooka imajo pri nas v povprečju 175 prijateljev, a je dr. Leskovec kritičen do trenda, ki spremlja to omrežje v Sloveniji. Med drugim navaja, da naj bi kar 80 odstotkov povezav potekalo med slovenskimi uporabniki Facebooka, kar pomeni, da se je Slovenija s tem zaprla vase.

Ob takšnem podatku, ki nas potiska na dno lestvice, se lahko primerjamo samo z Islandijo. “Mnenja strokovnjakov so različna. Nekateri pravijo, da se krog ljudi, ki jih poznamo iz fizičnega sveta, le prenese na Facebook. Torej, da imamo vse tiste ljudi, ki jih poznamo iz fizičnega sveta, med prijatelji na Facebooku. Nekateri pa trdijo, da temu ni tako in da je prav splet tisti, ki širi poznanstva zunaj fizičnega sveta. Glede na izsledke raziskave sklepam, da za Slovenijo velja predvsem prva teza. Predvidevam, da je temu tako, ker smo Slovenci dokaj zaprt in sramežljiv narod. To morda niti ni tako slabo, kajti nujno se moramo zavedati, da sklepanje povezav kar tako ni koristno niti ni varno. Delitev osebnih podatkov je izredno pereče vprašanje, saj lahko pride do kraje identitete in mnogih prevar. To zavedanje varnosti se mora širiti predvsem med mladimi. To, da so povezave predvsem znotraj slovenskih meja, pa lahko najbrž pojasnimo tudi s tem, da je večina uporabnikov spletnih omrežij še vedno mlajših, ki ne potujejo veliko, če že, pa predvsem v kraje, kjer je veliko Slovencev. Recimo na maturantski izlet,” meni odgovorna urednica portala E-demokracija.si Barbara Kvas.

Facebook in klik demokracija

Spletna socialna omrežja že dalj časa niso namenjena samo zabavi, kot bi morda sprva pomislili. Poleg zunanjih in garažnih omrežij postajajo namreč tudi spletna omrežja pomembno orodje v rokah poslovnega in političnega marketinga, Slovenija pa pri tem stopica za koraki hitrega razvoja. Med zadnjo predsedniško predvolilno tekmo leta 2007 je na primer za svojo podobo na Facebooku skrbel le kasnejši zmagovalec in sedanji predsednik Danilo Türk. Do danes se je sicer med profili znašla vrsta domačih politikov, navsezadnje so medtem potekale tudi državnozborske in evropske volitve, vendar pa mnogi niso vedeli, kaj storiti s tem orodjem. Za njihove profile so skrbeli vodje volilnih štabov ali svetovalci za odnose z javnostmi, dvosmerne komunikacije, kar je nekakšno bistvo spletnih omrežij, pa enostavno ni bilo.

Pred bližnjimi lokalnimi volitvami se je pojavilo kar nekaj novih profilov, med drugim ljubljanskega županskega kandidata Zorana Jankovića in njegove tekmice Zofije Mazej Kukovič, vendar se zgodba ne spreminja. “To je seveda razumljivo, vendar pa menim, da se bo to spremenilo takrat, ko bo uporaba socialnih omrežij postala orodje vsakdanjika politikov, ki bodo na nekem položaju in bo njihova odgovornost dnevno komunicirati z ljudmi. V nekaterih državah v tujini se trend uporabe socialnih omrežij spreminja, kajti ljudem počasi prihaja v zavest, da so politiki tam zaradi njih in ne obratno,” je prepričana Kvasova. Ob tem opozarja, da je s Facebookom prišlo do “klik demokracije”. “Klik demokracija je izredno šibka raven participacije, ki je pravzaprav le navidezna participacija in ne resnično koristna participacija. Uporabniki Facebooka v Sloveniji so izredno navdušeni nad vključevanjem v raznorazne skupine. To je pa tudi vse, kar naredijo, participacija in prenos želje v pravo fizično participacijo se ne realizira. Ljudje imajo občutek, da so politično aktivni, kar pa je daleč od resnice.”

Težav z dvosmerno komunikacijo na spletnih omrežjih se zaveda tudi pomočnik direktorja pri spletnem trgovcu Rejc: “Ključno je, da se zavedamo, da mora biti ta komunikacija nujno dvosmerna, da se spuščamo v dialog z uporabniki ali kupci, tudi če so nezadovoljni. Moramo se zavedati, da s prihodom družabnih omrežij podjetja ne upravljajo več z lastno blagovno znamko in ugledom. Z njima upravljajo kupci, uporabniki in drugi deležniki, ki se o nas pogovarjajo na družabnih omrežjih. Prav je, da se tem pogovorom pridružimo,” opisuje razsežnosti socialnih omrežij pri marketingu.

Če na eni strani govorimo o politikih, ki ne vedo, kaj početi s Twitterjem ali Facebookom, imamo na drugi strani kljub vsemu kopico resnih političnih uporabnikov spletnih omrežij. Med tiste, ki že dalj časa komunicirajo po socialnih omrežjih, spadajo predvsem nekdanji minister za razvoj v Janševi vladi Žiga Turk, sedanji pravosodni minister Aleš Zalar, ki se je na primer ob bombnem napadu na sodnico v Radovljici v poznih urah najprej odzval na Facebooku, in notranja ministrica Katarina Kresal. “Moji spletni prijatelji se sproti odzivajo na moje delo in moje nastope. Živahne debate, ki sledijo mojim objavam, so zame pomemben kazalec javnega mnenja. Povejo mi, kaj sem naredila dobro, kaj še manjka, kaj sem spregledala. Za ohranjanje neposrednega stika z ljudmi je to enako pomembno kot srečevanje z njimi na prireditvah,” opisuje svoje spletno delovanje Kresalova, ki si je profil na Facebooku oblikovala leta 2008, kmalu zatem, ko je postala predsednica LDS, Twitter pa je začela uporabljati konec istega leta. “Ministrica seveda nima časa, da bi vsakodnevno odgovarjala na vse komentarje in na vso pošto. Gre za obsežno delo, ki zahteva veliko časa, zato ji pomočniki urejajo tehnične nastavitve, nalagajo fotografije in videe. Izjave na zidu in sporočila pa objavlja sama, prav tako sama odgovarja na pošto. Zaradi velike količine včasih z veliko zamudo, Facebook pa običajno pregleduje zvečer,” so nam še sporočili njeni sodelavci, ki skrbijo za odnose z javnostmi. Da notranja ministrica ne bi imela težav z zlorabami, osebnih stvari skorajda ne objavlja oziroma so prej izjema kot pravilo, profile pa uporablja večinoma za objavo političnih stališč in pogledov na družbo, življenje in različne dogodke.

Ljubljanski nadškof nima profila

Čeprav se mnogi zavedajo zlorab na spletnih socialnih omrežjih, pa se krajam identitete, s katerimi se okoriščajo neznanci, da bi škodovali ali smešili predvsem javne osebnosti, ne moremo izogniti. Ko smo v četrtek v iskalnik na Facebooku vtipkali ime ljubljanskega nadškofa, so se nam pojavili trije profili Antona Stresa, ki pa so bili “zaklenjeni” oziroma niso dajali vtisa, da bi šlo za metropolita. Ker smo dopustili možnost, da gre lahko v omenjenih primerih za soimenjaka, smo informacije raje preverili v tiskovnem uradu Slovenske škofovske konference.

“Ljubljanski nadškof Anton Stres na omrežju Facebook ni dejaven,” so nam sporočili in dodali: “Vedno več fizičnih oseb, kardinalov, škofov, duhovnikov, redovnikov, redovnic in vernikov, pa tudi pravnih oseb, kot so škofije, župnije in druge skupnosti, uporablja socialna omrežja za spletno komunikacijo, pastoralno delovanje in posredovanje informacij.”

Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja je na primer 25. maja lani odprl spletno stran v petih jezikih www.pope2you.net, ki uporabnikom z vsega sveta ponuja dostop do papeževih govorov, obredov in slik preko socialnih omrežij (Facebook), video kanalov (YouTube) ali mobilnih telefonov. Spletni portal omogoča pošiljanje sporočil in spletno “povezovanje” s svetim očetom, uporabnikom pa ponuja možnost, da dostopajo do dodatnih virov informacij, kar je navsezadnje poleg dvosmerne komunikacije še en adut spletnih socialnih omrežij.

Temu pritrjujejo tudi zadnji krvavi nemiri v Iranu, ko se je ta azijska država zaprla pred mednarodno skupnostjo, a je ljudem kljub vsemu uspelo prek spletnih omrežij poslati v svet sporočila, kaj se v njihovi domovini dejansko dogaja. Posnetki z mobilnih telefonov so nam dali jasno vedeti, da so razmere v tej državi grozljive, pred radovednimi spletnimi snemalci je umrla tudi nedolžna Neda, ki je postala simbol lanskih protestov v Teheranu. “Lokalno prebivalstvo je bilo v središču dogajanja, novinarji in mediji pa so protestnike navajali kot edini vir novic, saj uradnih informacij pač ni bilo. Takih primerov pa je še več. Na primer novica o smrti Michaela Jacksona se je kot blisk razširila po svetu ravno zaradi Twitterja. Vrednost in pomen prisotnosti na družabnih omrežij raste z vrednostjo naših družbenih povezav. Bolj ko želimo biti vpleteni v dogajanje okrog nas, več lahko k temu pripomore naša prisotnost na Facebooku ali Twitterju. Obe platformi, še posebej Twitter, postajata neprecenljiv vir novic,” poudarja prednosti socialnih omrežij Rejc, ki so jih nekateri slovenski novinarji že vzeli za svoje.

“Potencialna moč Twitterja se izkaže predvsem v kriznih razmerah in v kombinaciji z geolociranjem. Če sporočilom, ki jih pogosto spremlja fotografski ali video material, dodamo še lokacijo, lahko zelo hitro sklepamo o žariščih in dogodkih na terenu. Da pa bi bila takšna orodja zares uporabna, bomo morali slovenski novinarji in programerji preživeti več časa skupaj,” meni novinar Vala 202 Matej Praprotnik. Prepričan je, da so podobno kot Twitter učinkovita tudi kratka sporočila SMS ali MMS, vendar pod pogojem, da bi se v kriznih razmerah vzpostavila SMS centrala, nekakšna SMS različica številke 113. “To so zelo uspešno uporabili ob potresu na Haitiju,” pravi Praprotnik, medtem ko Rejc ob podatku, da naj bi bilo v Sloveniji okoli 4500 uporabnikov Twitterja, zaključuje: “Očitno Twitter revolucija v Slovenijo šele prihaja.”

Vir: Dnevnikov objektiv