Tehnologija ne bo rešila demokracije

Kategorija: Blog | Datum objave: Monday, 24. 01. 2011 | Avtor: Barbara Kvas

V Objektivu prejšnjega tedna smo lahko brali prispevek Jožeta P. Damijana z naslovom “Čas je, da preidemo v digitalno dobo”, v katerem je avtor zagovarjal uvedbo elektronskih in spletnih volitev. Na tem mestu ponujam politološki vidik tega problema.

Elektronske oziroma internetne (spletne volitve) so del sistema elektronske demokracije. Le-ta predstavlja nabor sistemskih orodij, ki zainteresiranim državljanom z uporabo informacijsko komunikacijskih tehnologij omogočajo sodelovanje v procesu sprejemanja političnih odločitev. Da bi izkoristili vse prednosti tega pomožnega sistema, si moramo najprej odgovoriti na dve vprašanji – eno se tiče politične kulture oziroma volje, drugo politične izobraženosti.

V zadnjem času opažamo vedno večji porast politične apatije, vedno večje nezaupanje v politične predstavnike in vedno manj politične volje za izražanje svojega mnenja. Razpaslo se je tudi neproduktivno politično delovanje na spletu, podpisovanje Facebook peticij, t.i. klik demokracija, kjer ljudje pričakujejo, da bodo z nekoristno spletno participacijo dosegli politični cilj.

Na drugi strani je nizka udeležba na volitvah posledica vsesplošnega nezaupanja v politične predstavnike in ne kritika mehanizma oddajanja političnega glasu. Zato je iluziorno pričakovati, da bo množica nezainteresiranih in apatičnih ljudi z uvedbo elektronskega glasovanja to svojo držo spremenila in se čez noč prelevila v aktivne državljane samo zato, ker bodo dobili možnost sodelovanja v politiki prek klika doma na svojem računalniku.

Zanimiva je analiza diskurza o elektronskih oziroma internetnih (spletnih) volitvah po različnih panogah. Družboslovci kot glavni problem izpostavljamo politično voljo za izvedbo volitev, medtem ko naravoslovci kot glavno težavo izpostavljajo tehnične zahteve, varovanje in zasebnost oddaje glasu in podobno, medtem ko se jim zdijo problematike politične psihologije irelevantne. To vodi do razkola v strokah, kar za razvoj in kvaliteto političnega diskurza na področju novih tehnologij zagotovo ni dobro.

Vseeno bi težko trdili, da je problem politične pasivnosti zapleten mehanizem oddaje glasu in da bo z uvedbo internetnih (spletnih) volitev oddaja glasu poenostavljena do te mere, da jo bodo lahko ljudje prvič v zgodovini množično uporabljali. Navsezadnje lahko že danes navedemo več načinov izražanja političnega glasu, od glasovanja na domu, po pošti, predčasno, na veleposlaništvu. Volitev se danes lahko udeleži vsak polnoletni državljan republike Slovenije. Med razlogi za abstinenco pa zagotovo niso objektivne težave pri oddaji glasu.

Elektronska demokracija niso le elektronske volitve

Najprej je treba poudariti pomembno razliko med elektronskimi in internetimi (spletnimi) volitvami. Elektronske volitve so glasovanje, ki se izvršuje elektronsko, s pomočjo volilnih avtomatov, ki se nahajajo na volišču in ki za volilca ne predstavljajo pretirano drugačnega načina oddaje glasu. Še vedno je potrebno oditi na volišče, le da tam namesto listka svoj glas oddamo s pomočjo elektronske naprave. Ta način volitev je znan predvsem v Združenih državah Amerike.

Internetne (spletne) volitve pa so volitve, ki potekajo prek spleta, s pomočjo pametnih kartic in digitalnih potrdil. Za najuspešnejši primer izvedenih internetnih (spletnih) volitev še vedno veljajo parlamentarne volitve v Estoniji, ki pa niso bile revolucionarne v smislu dviga volilne udeležbe ali drugačne razporeditve glasov. S pomočjo spleta je sodelovalo malo ljudi, zanimive so predvsem zaradi dejstva uspele izvedbe. Hkrati se je potrebno v primeru Estonije zavedati, da razlog za upeljavo spletnih volitev ni bila želja po motiviranosti volilnega telesa, temveč nekaj veliko bolj pragmatičnega. Po razpadu Sovjetske zveze je ta država doživela popoln kolaps javnoupravnega sistema in je bila prisiljena v izgradnjo nove javne uprave. Tako se je odločila za prehod na elektronsko javno upravo, digitalizacijo arhivov in uvedbo elektronskega poslovanja, med drugim pa uvedla tudi internetne (spletne) volitve.
Elektronske oziroma internetne (spletne) volitve pa so samo eno od orodij, ki jih pozna elektronske demokracija in čeprav so v javnosti največkrat omenjene, so v bistvu najmanj pomembne. Spletna komunikacija lahko volilni bazi nudi veliko več na področju oblikovanja odločitev, kjer lahko s pomočjo uredniško vodenih forumov, klepetalnic in spletnih mest zberejo in izberejo mnenja ter jih vključijo v končno odločitev.

Vključevanje zainteresiranih državljanov tako poteka predvsem s podajanjem mnenj in deliberacijo, ki poteka prek spletnih konzultacij, izražanja mnenj na za to določenih servisih in dvostranska komunikacija s političnimi osebami prek za to namenjenih spletnih servisov. Primer takih načinov komunikacije je komunikacija z župani pred spletnih strani občin, na državni ravni pa je lep primer spletnega servisa Predlagaj vladi.

Izobraževanje in politična kultura

Kot sem omenila že v začetku članka, je največji problem demokracije manko zainteresiranosti državljanov za vključevanje v politično sfero. Nove tehnologije državljana ne bodo preobrazile v idealnega, ki bi svojo fukcijo zainteresiranega in politično kultiviranega opravljal aktivno in dobro. Najbolj pomembna naloga vseh, ki želimo pametno družbo in družbo, ki zna izrazati mnenja in aktivno sodelovati v političnem življenju, je osredotočanje na informiranje in izobraževanje. Da pa bi nekoč lahko izobraženega in zainteresiranega državljana vključili v pametno družbo, pa se seveda moramo boriti za digitalni razvoj in zmanjševanje digitalnega razkoraka.

Potrebno bi bilo torej ljudem najprej vrniti zaupanje v politiko, v strokovnjake in jim hkrati povrniti še zaupanje v demokracijo kot način sprejemanja odločitev, ki vplivajo na življenja vseh. Ljudi bi bilo potrebno na enostaven in praktičen način vključiti v odločevalske procese, jim ponuditi možnost enostavnega oddajanja mnenj oziroma njihove pripombe upoštevati v večji meri, kot to počnemo dosedaj.

Osnovni gradnik vsakega političnega procesa je komunikacija, a imamo tudi na tem področju Slovenci žal več ali manj samo negativne izkušnje. Samo spomnimo se projekta bivšega ministra za razvoj, dr. Žige Turka, ki je projekt Slovenija jutri napovedal kot zbiranje mnenj državljanov o uspehih vlade, na koncu pa, ko se je komunikacija zaradi nezadostne angažiranosti s strani pobudnikov izrodila, zadevo pustil neslavno propasti. Lansko leto smo pri skupini E-demokracija.si sicer uspešno zastavili projekt spletne komunikacije med vlado in državljani, ki smo ga poimenovali Vprašaj s klicajem, a smo ga morali zaradi nezainteresiranosti določenih ministrov/ministric začasno prekiniti.

Podobno je tudi v času volitev, kjer kandidati vedno bolj uporabljajo spletna komunikacijska orodja, po volitvah pa jih večina izgubi zanimanje v spletno komunikacijo, kar vodi do razočaranih volilcev in nov krog apatije. Tako lahko še enkrat ponovim, da je ključni problem apatije pomanjkanje politične kulture in ne “gutenbergovski načini oddaje volilnega glasu”.

Tako bi se morali veliko bolj posvetiti dvigovanju politične kulture, ki bi jo morali začeti dvigovati tako na strani politične elite kot tudi ostalih sodelujočih v odločevalskih procesih. Tudi politiki so namreč odgovorni za nivo politične kulture v državi in zavedanje funkcije oziroma odgovornosti bi morala biti ena ključnih lastnosti odločevalcev, ki bi kasneje za svoje odločitve odgovarjali oziroma bi jih bili sposobni zagovarjati. Spet so tukaj na voljo mnoga digitalna orodja, s katerimi bi lahko poslanci/ministri stopili v stik z zainteresirano javnostjo, s pomočjo katerih bi skozi dialog oblikovali odločitve in ki bi na koncu zaradi večje vključenosti vseh treh ogljišč odločevalskega trikotnika imele večje veljavo v družbi.

Tako se bo na koncu izkazalo, da Slovenci sploh ne potrebujemo elektronske oziroma spletne poti za oddajo političnega glasu, da naš problem ni problem informacijske družbe, ki ne sledi modernim trendom in se zaradi teh ali onih razlogov otepa tehnoloških novitet, temveč je težava predvsem v politični kulturi in že podedovanem odnosu do politike, političnih akterjev oziroma sprejemanja političnih odločitev, ki je ne bo rešilo še tako napreden način oddaje političnega glasu.

—

Prispevek je bil prvič objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 22.1.2011