Rrrr-evolucija

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 23. 02. 2011 | Avtor: Karmen Špiljak

Ko je Gil Scott-Heron napisal besedilo za “Revolution will not be televised”, ni mogel
predvideti nedavnih zgodovinskih dogodkov. Egipčansko ljudsko vstajo smo lahko
spremljali v živo, kar ji je dalo človeški obraz, ki je povozil mrtve črke in gole novičarske
podatke.

Revolucije niso ustavili ne prisilni internetni mrk, ne represivni organi, ne manipulativni
govor sedaj bivšega predsednika države Hosnija Mubaraka. Egipčansko vstajo so podžgali
Facebook pozivi mladinskega gibanja 6.aprila. Gibanje je bilo prvotno ustanovljeno z namenom podpore stavki industrijskih delavcev, ki je bila načrtovana 8. aprila 2008. Razvilo in razširilo pa se je v skupino, ki je želela spremeniti družbeno realnost.

Navdih in strategije za načrte so poiskali v srbski aktivistični skupini Otpor, ki je leta 2000
botrovala zlomu Miloševićevega režima. Iz nedavnih dogodkov lahko tako povlečemo
številne zaključke, od pomembnosti vloge, ki so jo odigrali mediji, do epidemičnega
prenosa tunizijskega revolucionarnega odpora. Bistveno pa je, da so bili gonilna sila
revolucije mladi. Siti represije so uspešno skanalizirali nezadovoljstvo ljudi, ga usmerili v
rušenje diktature oblasti ter zatresli kolena ostankom nedemokratičnih režimov. Bolj kot
kdajkoli prej se je pokazalo, da na mladih svet stoji. Uspešno rušenje diktatorskih režimov
pa je vlilo upanje tudi tistim, ki so še vedno teptani pod težkim podplatom represije.

In kje je v tej zgodbi Evropa? Na eni strani glasno komentira dogajanje in se
sprenevedavo sprašuje ali o smiselnosti mirnega prehoda. Na drugi strani potihem upa,
da bo revolucionarni duh prečkal kontinent in brcnil zadnjega evropskega diktatorja
Lukašenka z njegovega pregretega stolčka. Evropa, ta zgodovinska prestolnica revolucije
danes išče upanje tam, kjer je nekoč razvijala svojo krvavo kolonizacijsko zgodbo. V
nenehnem islamofobičnem krču in strahu pred multikulturnostjo se je Evropa spotaknila ob
lastni kup, pometen pod preprogo.

In kje so v vsej tej zgodbi evropski mladi? Če so se uspeli prebiti skozi birokratsko sito
šolanja in se niso zataknili na zavodu za zaposlovanje, so pristali na slabo plačanih
delovnih mestih, kjer se bodo po nekaj letih sužnjelastniškega razmerja morda uspeli
dokopati do kredita za stanovanje. Vstajo zatiranih bodo spremljali preko spleta,
morda podpisali kakšno peticijo ali dve ter morda pomislili kako so srečni, ker živijo v
demokratični državi brez diktatorja, ki bi jim kratil njihovo pravico do svobode.