Matija Šuklje: Odprti standardi lahko edini kljubujejo zobu časa

Kategorija: Slovenija | Datum objave: Monday, 11. 04. 2011 | Avtor: Barbara Kvas

Poznate zoprn občutek, ko vam nekdo pošlje elektronski pošti dokument, vi pa ga potem ne morete odpreti? Če ga ne, obstaja velika verjetnost, da ga boste spoznali enkrat v prihodnosti. O tej problematiki smo se pogovarjali z Matijo Šukljetom, članom FSFE, društvom, ki se ukvarja s širjenjem zavesti o prostem programju in pomenu odprtih standardov in formatov.

Če začneva čisto na začetku, kako bi laični javnosti razložil, kaj so to odprti standardi?

Standardi so relativno točno določena tehnična pravila, ki lahko določajo karkoli — od kvalitete do formatov in vsega vmes. Njihov namen je ustvariti predvidljivost na nekem področju. Na primer, če kupujemo TV pričakujemo, da bomo lahko izbrali kateri koli model in proizvajalca, jo priklopili na električno omrežje in anteno ali kabelsko povezavo ter enostavno gledali televizijo. Prav tako pričakujemo, da če bomo potem dokupili zvočnike ali DVD predvajalnik, da se bosta razumela s TV sprejemnikom. Da je temu res tako, so zaslužni standardi. Tudi, da je kilogram banan točno 1000 gramov in koliko to je.

Standard A4 format listov poznamo vsi, tudi merske enote in napetost elektrike ureja točno določen standard, saj bi v nasprotnem primeru prihajalo do velikih težav. To je še posebej pomembno na področju računalništva. Eden najbolj razširjenih odprtih standardov je TCP/IP – protokolski sklad na katerem temelji celoten internet – brez tega svetovni splet sploh ne bi bil mogoč. Povedano drugače, brez odprtih standardov bi bilo po spletu mogoče brskati zgolj z enim brskalnikom, zgolj z enim operacijskim sistemom, zgolj znotraj enega ponudnika internetnih storitev in zgolj samo z enim proizvajalcem strojne opreme.

Da nek standard obvelja za odprtega, mora biti sprejet v odprtem procesu, na voljo mora biti popolna specifikacija, njegova uporaba pa ne sme biti omejena s patenti oziroma licenčninami. Torej ne sme biti niti tehničnih niti pravnih ovir, da bi lahko kdorkoli uporabil tak standard oz. format.

Kaj so potem odprti in zaprti formati?

Format je predpisana oblika zapisa — naj si bo to tekstovni dokument, slika, video, avdio ali kaj drugega. Na računalniku je vsaka datoteka shranjena v nekem formatu.

Odprt format pa je tisti format, ki je hkrati odprt standard. Glavna težava zaprtih formatov je, da so navadno vezani na zgolj enega samega proizvajalca. Primer je pisarniški paket DisplayWrite (IBM); če ste pred kakšnim desetletjem svoje dokumente shranjevali v DisplayWrite formatu, jih danes nimate več s čim odpreti. To je tudi razlog, da so na odprte standarde prešla slovenska sodišča. Še en primer je format za slike GIF (podobno velja za MP3, MPEG4, h.264), za katerega ima neko podjetje patent. Najprej se je format razširil, potem pa je podjetje začelo množično vlagati tožbe, da se krši njihov patent. Zaradi tega so nastali nekateri odprti formati kot npr. PNG, Ogg/Vorbis, WebM ipd.

Lahko podate kakšen praktičen vsakdanji primer?

Nekaj, kar se je verjetno že marsikomu zgodilo. Nekdo ti pošlje nek dokument (npr. .doc, .ppt) , ki ga je napisal v novejši različici pisarniškega paketa, kot ga poseduješ. In seveda ti ga ne odpre. Podobno je, če uporabljaš drug pisarniški paket, ker ta ni mogel ali smel ugotoviti, kako ta format deluje.

Ta primer se zelo enostavno reši, če bi shranjevali svoje dokumente, prezentacije, tabele ipd. v Open Document Format [ODF] (npr. .odt, .odp), ki je odprt format in zato uporabljan v mnogih programih — npr. OpenOffice.org, LibreOffice, KOffice, Calligra, AbiWord, Google Docs, Lotus Symphony, Adobe Buzzwords in MS Office (od različice 2007 SP2 naprej).

Obstaja velika verjetnost, da vaš pisarniški paket že zna uporabljati dokumente shranjene v ODF in še večja verjetnost, da bo prejemnik lahko ta dokument odprl. Tudi vi sami boste ta dokument lahko odprli tudi v prihodnosti.

Kakšne so prednosti odprtih standardov in formatov?

Praktično edini lahko kljubujejo zobu časa. Če uporabljaš zaprte standarde, se ti lahko zgodi, da svojih starih dokumentov čez čas ne moreš več odpreti, če gremo še dlje, podjetje nima več dostopa do svojega arhiva, kar naenkrat ni več dostopne zemljiške knjige. Kaj se zgodi z vsemi starimi filmi, slikami, knjigami in članki? Kulturo je treba ohranjati za zanamce, če zadeve shranjujemo v zaprte formate, ne moremo vedeti niti, če bo zadeva delovala čez pet let, kaj šele, kako bo čez sto let.

Problematiko lahko razširimo tudi na svobodo govora in delujočo demokracijo; Če država od tebe zahteva, da moraš poslati dokument v tem in tem formatu, pomeni, da moraš imeti nameščen ta in ta program od točno določenega proizvajalca. Kot prvo gre za od države sponzoriran monopol. Še bolj pomembno pa je, da je to diskriminatorno do tistih, ki tega produkta nočejo uporabljati ali pa si ga preprosto ne morejo privoščiti. Velik del demokratičnosti družbenega sistema sestavlja pravica do obveščenosti. Če so pomembne informacije skrite ali pa shranjene v obliki, ki je ne morejo vsi dostopati, ne morejo sodelovati.

Torej, odprti formati so en izmed temeljev delujoče demokracije, svobode govora, konkurence ter ohranjenja naše kulture za zanamce.

Kdo sprejema in nato upravlja odprte standarde?

Navadno so to konzorciji zainteresiranih podjetij, npr OASIS, IETF, ali pa nacionalna in mednarodna standardizacijska telesa, največja je ISO, slovenska se imenuje SIST.

Kakšen interes imajo podjetja, da se združujejo v takšne konzorcije ali uporabljajo odprte standarde?

Če imaš uveljavljen nek odprt standard, ti ni treba vlagati v raziskave in razvoj, oziroma se ta strošek porazdeli še med ostale. Dodatno ti ni treba skrbeti za kompatibilnost z drugimi proizvajalci. To pomeni, da se znižujejo stroški in povečuje konkurenčnost. Tudi zaupanje uporabnikov je večje, ker vedo, da ne tvegajo izgube podatkov, tudi če kasneje zamenjajo ponudnika in da lahko še vedno z vsemi ostalimi komunicirajo. To je še najbolj pomembno za mala in srednja podjetja, ki pa jih je v Sloveniji (in EU) največ. Z odprtostjo imajo težave samo monopolisti, ker ga morajo nato vzdrževati s kvaliteto, ne pa s priklenitvijo. Podjetja imajo tudi interes sodelovati pri odprtih standardih, ker v takem odprtem procesu lahko sodelujejo tudi manjši in izrazijo svoje potrebe in pomisleke.

Kaj je pravzaprav FSFE?

Je kratica za Free Software Foundation Europe – je nevladna neprofitna organizacija, ki so jo ustanovili v Nemčiji pred desetimi leti z namenom širjenja zavesti o prostem programju in odprtih standardih in formati ter nudenjem pomoči pravne in organizacijske narave. Sam sem pravnik in se s tem področjem ljubiteljsko ukvarjam že vrsto let. Sem tudi eden izmed ustanoviteljev FSFE Fellowshipa Slovenija – simpatizerjev, ki sicer niso vezani na FSFE, se pa zavzamajo za enake cilje. Delujemo preko javno dostopne mailing liste.

Vir: Dnevnik