Raziskava EU: Merjenje dejanskih hitrosti interneta

Kategorija: EU | Datum objave: Monday, 20. 02. 2012 | Avtor: Barbara Kvas

Potem ko so se podobnega projekta lotile Velika Britanija in Združene države Amerike, se je lani za vseevropsko testiranje hitrosti širokopasovne internetne povezave odločila še evropska komisija. Te dni se raziskava, ki bo trajala tri leta, začenja zares. Tudi pri nas.

Raziskava poteka v tridesetih državah, poleg vseh članic Evropske unije so se pridružile še Hrvaška, Islandija in Norveška. Z njenimi rezultati naj bi komisija laže razporejala denar za investicije v gradnjo novih širokopasovnih omrežij. Za ta namen je do leta 2020 v EU na voljo sedem milijard evrov, vse druge aktivnosti, vštevši to raziskavo, pa bodo stale še dodatni dve milijardi.

»Z zbranimi podatki bomo laže ocenili, v katerih državah je izkušnja z dostopom do interneta boljša in kje ponudniki zaostajajo, ter se tako laže odločili za najustreznejšo razporeditev sredstev in neposredne podpore,« je napovedala evropska komisarka za digitalno agendo Neelie Kroes. Cilj digitalne agende je omogočiti vsakemu prebivalcu EU internetno povezavo z najmanj 30 Mb/s do leta 2020, vsaj polovica pa naj bi bila do takrat deležna 100 Mb/s. Za dosego teh ciljev bodo verjetno potrebna precejšnja vlaganja v omrežja, saj so zdajšnje povprečne hitrosti glede na rezultate, ki so jih dale tovrstne raziskave v Veliki Britaniji, precej manjše. Poleg tega še vedno obstajajo bele lise, kjer prebivalci sploh nimajo možnosti širokopasovnega priklopa v internet. Komisija bi rada k raziskavi pritegnila sto tisoč prebivalcev EU, od tega dva tisoč Slovencev, vendar bo dejanskih prostovoljcev, ki jim bodo doma namestili merilne naprave, desetkrat manj. Vsi prijavljeni namreč ne bodo ustrezali pogojem. V Sloveniji bodo tako merili hitrost pri približno dvesto uporabnikih interneta.

Merilne naprave, tako imenovane bele škatle (white box), bo zagotovilo britansko podjetje Samknows, ki je tovrstna merjenja izvedlo že v Veliki Britaniji in ZDA. Poleg same hitrosti povezave naprave merijo še druge parametre, kot so razpoložljivost povezave, zakasnitve, izguba paketov, čas nalaganja spletnih strani in zmogljivost neposrednega predvajanja videoposnetkov.

Vsak prostovoljec si lahko na spletni strani https://reporting.samknows.com ogleda grafični prikaz rezultatov, ki jih je pridobila pri njem nameščena škatlica. Sicer pa bo rezultate vsake pol leta objavljala evropska komisija, tako kot v Veliki Britaniji to počne regulator Ofcom. Ta ugotavlja, da se nenehno izboljšujejo. Konec leta 2010 je bila povprečna hitrost 6,2 Mb/s, maja lani je zrasla na 6,8 Mb/s, konec lanskega leta pa na 7,6 Mb/s. Vendar je večja hitrost večinoma posledica selitve uporabnikov na dražje in posledično hitrejše pakete. Tako je konec preteklega leta prvič več kot polovica Britancev imela naročene pakete z nazivno hitrostjo nad 10 Mb/s. Pri nas je po zadnjih podatkih agencije za pošto in elektronske komunikacije delež tovrstnih uporabnikov 36-odstoten.

Resnične hitrosti so tudi pol manjše od oglaševanih

Merjenje hitrosti širokopasovnih povezav za evropsko komisijo izvaja britansko podjetje Samknows, ki je pred tem že opravilo podobne meritve za britanskega in ameriškega regulatorja telekomunikacij. Pogovarjali smo se z ustanoviteljem in tehničnim direktorjem podjetja Samom Crawfordom.

Kakšen je namen testiranja hitrosti širokopasovnih povezav?

Dobiti pravi vpogled v to, kakšnih hitrosti so v resnici deležni končni uporabniki. Zdajšnje statistike o hitrosti širokopasovnih povezav so narejene izključno na oglaševanih hitrostih, kar pa ne da prave slike. Ko smo se tega projekta pred štirimi leti lotili v Veliki Britaniji, ni bilo na voljo nikakršnih podatkov o tem, kako se povezave obnesejo v praksi. Operaterji so obljubljali hitrosti 20 megabitov na sekundo, ni pa bilo povratne informacije, ali so res take.

Ste merjenje zasnovali skupaj z britanskim regulatorjem Ofcomom?

Začeli smo sami, s približno dvajsetimi merilnimi napravami, še preden se je tovrstnega projekta lotil Ofcom. Nato smo jim zadevo predstavili in jih navdušili, tako da so nam omogočili udeležbo na razpisu, in steklo je vsebritansko testiranje. Od predlanskim sodelujemo še z ameriškim regulatorjem (FCC), od lani pa tudi z evropsko komisijo. Regulatorjem je naš pristop všeč, ker omogoča zelo natančno merjenje in ker lahko pridobimo še druge podatke, ne samo o hitrosti, denimo dostopne čase, koliko informacij (paketov) se izgubi in podobno. Poleg tega ne motimo oziroma upočasnjujemo povezave. Zavedamo se, da obstajajo tudi drugi, cenejši načini merjenja hitrosti, recimo z namensko programsko opremo, vendar ti pristopi ne omogočajo natančnosti, ki je pri takem projektu nujna.

Kaj ste ugotovili s prvimi merjenji?

Kar so uporabniki že sami sumili. Operaterji so obljubljali 20 Mb/s, v resnici pa so v povprečju zagotavljali le od šest do sedem megabitov. Razlogi so povsem tehnične narave, toda ljudje so se vseeno spraševali, zakaj operaterji oglašujejo toliko večje hitrosti, če jih ne morejo doseči.

Resnične hitrosti so bile torej več kot pol manjše od oglaševanih?

Tako je. Tudi pri zadnjih merjenjih – Ofcom je rezultate objavil pred nekaj dnevi – so bile povprečne hitrosti na tehnologiji xDSL približno polovične glede na obljube. Pa ne gre za to, da bi bili operaterji tehnološko slabi, temveč vse pakete oglašujejo z 20 megabiti, čeprav vedo, da tega ne morejo zagotavljati. V ZDA so bili rezultati nekoliko drugačni, hitrosti so odstopale »le« za 10 do 20 odstotkov. Ne zato, ker bi bili tehnološko naprednejši, saj večinoma uporabljajo enako tehnologijo in tudi hitrosti so zelo podobne.

Britanski operaterji torej niso najbolj pošteni v svojih ponudbah?

Res je. Ameriški oglašujejo precej bolj strukturirano, medtem ko britanski v vseh paketih obljubljajo enako nedosegljivo hitrost.

Se je po prvih razkritjih resničnih hitrosti kaj spremenilo?

Ofcom je uvedel načela, ki naj bi se jih operaterji držali. Ko prodajajo pakete, morajo uporabnikom jasno povedati, kakšne hitrosti lahko pričakujejo. Poleg tega vidimo, da operaterji bolj pregledno objavljajo, kakšne metode za »uravnavanje prometa« uporabljajo. V ZDA pa je en operater bistveno odstopal, saj je dosegel le približno 60 odstotkov oglaševanih hitrosti. Po objavi poročila FCC lanskega avgusta je ta operater močno nadgradil omrežje in zdaj dosega skoraj oglaševane hitrosti.

Verjetno operaterji niso bili prav navdušeni, ko ste začeli tovrstna merjenja.

(smeh) Prav imate. Eden je bil merjenju še posebno nenaklonjen. Zdaj pa je celo med našimi največjimi zagovorniki. Seveda si nihče ne želi, da ga preveč in prepogosto preverjajo. Vendar so operaterji sprevideli, da jim dobri rezultati pri teh meritvah pomagajo k boljši publiciteti. Virgin Media, ki je edini zgolj kabelski operater in ponuja zelo zanesljive širokopasovne povezave, vse svoje oglaševanje zdaj opira na Ofcomove raziskave.

Kdaj se bo začelo merjenje po celotni EU?

Projekt evropske komisije je stekel lani jeseni, pravo merjenje pa se začenja prav v teh tednih. V Sloveniji iščemo dvesto prostovoljcev, ki jim bomo namestili testno opremo. Seveda moramo za to nabrati več ljudi, ker vsi ne bodo primerni. Ne moremo recimo imeti zgolj uporabnikov enega operaterja ali ene tehnologije, porazdelitev mora biti enakomerna oziroma sorazmerna s tržnimi deleži. Pri vas bo večina prostovoljcev uporabnikov Telekoma, T-2 in Telemacha. Približno petdeset »škatel« že imamo po slovenskih domovih, še 150 do 200 jih moramo namestiti, preden bomo lahko začeli delati kakršnekoli zaključke o hitrosti.

Koliko pa bo prostovoljcev v vsej Evropski uniji?

Približno deset tisoč, morda bo številka še nekoliko narasla.

Kdaj bodo znani prvi rezultati?

Celoten projekt bo trajal tri leta. Vendar ne bodo ves čas sodelovali isti prostovoljci. Evropska komisija bi rada rezultate objavila vsake pol leta. Prvo poročilo naj bi tako izdali letos poleti, naslednje pozimi in tako naprej.

Kako pogosto naprave sporočajo rezultate in ali jih bomo lahko videli šele, ko jih bo objavila evropska komisija?

Merilne naprave rezultate vsako uro sporočajo v naš zbirni center, kjer jih obdelamo in analiziramo. Vsak prostovoljec se lahko prijavi v spletno orodje in pogleda rezultate, ki jih sporoča njegova naprava.

Imate kakšna pričakovanja glede teh meritev?

Nikoli ne postavljamo vnaprejšnjih domnev. Vemo pa, kaj lahko pričakujemo od posamezne vrste tehnologije. Kabelska in optična omrežja bolj ali manj zagotavljajo obljubljene hitrosti, medtem ko ima tehnologija xDSL tehnološke omejitve, zaradi katerih so tam hitrosti manjše od oglaševanih.

Ima vaša naprava kakšen vpliv na hitrost?

Naprava se obnaša kot omrežno stikalo. Bo pa občasno – enkrat na uro – sama zagnala meritve, vendar samo, če ne uporabljate interneta. Medtem ko pri brezžičnih omrežjih gledamo na obseg prometa najbližje dostopne točke.

So uporabniki lahko brez skrbi glede svoje zasebnosti? Res merite samo hitrost in druge tehnične parametre?

Nikakor ne pregledujemo internetnega prometa, kaj šele da bi na podlagi tega delali kakšne zaključke. To bi bil grozljiv poseg v zasebnost in nihče ne bi hotel imeti nameščene take naprave, če bi vedel, da lahko »prisluškuje« njegovi spletni komunikaciji. Pa tudi če bi bili slabi fantje in bi prestrezali promet, bi bili ti podatki dvomljivi. Ne moremo soditi slovenskega operaterja po tem, s kakšno hitrostjo njegov uporabnik pretaka vsebine z ameriških omrežij. Podjetje Samknows bo merilo hitrosti interneta po vsej Evropi.

Vir: Delo