Kdo trka? Fašizem.

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Sunday, 20. 05. 2012 | Avtor: Karmen Špiljak

Pogosto se vprašam od kod izvirata sovraštvo in prezir Slovencev do vseh, ki razmišljajo, izgledajo ali živijo drugače od večine. Po zadnjem obisku praznika osvoboditve v Avstriji, ki je trajal ves teden in se zaključil s komemoracijo v koncentracijskem taborišču Mauthausen, mi je postalo jasno.

Slovenija ni nikoli počistila s svojo povojno preteklostjo in je anti-fašistični vzgoji namenila zgolj kratko vrstico v SSKJ. Svoje stališče je podala tudi vlada, ki med dve uradni državni proslavi ni uvrstila dneva osvobodilne fronte. Brez tega namreč ne bi bilo niti državnosti niti samostojnosti, ki jih bomo po njihovem izboru praznovali.

Nedavna razprava na FACEBOOK strani “Slovenija, moja dežela” o družini Strojan me ni pretirano presenetila. Pod sliko Strojanovih so uredniki strani napisali, da so Strojanovi selitev v Ambrus začeli zato, ker jim država ni hotela več plačevati položnic.

V rekordnem času se je pod objavo zvrstilo število sovražnih komentarjev, ki promovirajo fašistično ideologijo, kot npr: “preklete svinje ciganske!!!! na tovorni vlak in jih poslat u kurc” aki “Mitraljez pa postrelt, al pa ornk delat nagnt..”, dodatno tudi “Postrelit jih treba,bando cigansko!”, “pa kaj si ti ja nor…. ki je zdaj zmago jelenčič on bi to po hitrem postopku rešo kot hitler…” ter “Delat pa lahko so kjerkoli, goli otok recimo je idealen” in seveda “na vagon pa tja od koder so prišli…”.

Ne pomaga argument, da dotični Romi niso od nikoder prišli in da so Slovenci kot kdorkoli od komentirajočih.

Masa “pravih Slovencev” je začela pozivati k linču in uredniki Facebook strani Slovenija, moja dežela, so se hinavsko potuhnili v ozadje kakor da za objavo in komentarje oz. vsebino niso odgovorni. Nič presenetljivo za spletne diskusije in še manj presenetljivo za kulturo slovenskih političnih razprav. Še najbolj presenetljivo je pravzaprav dejstvo, da nihče ne uspe potegniti vzporednic med sovraštvom proti manjšinam in fašizmom.

Trenutna tla so več kot plodna za vzpon fašizma:

1. Ekonomske razmere so težke in prevladujeta splošno nezadovoljstvo ter revščina.
2. Zaupanje v politične in demokratične institucije je upadlo.
3. Represivni organi (vojska, policija) pridobivajo na pomenu.
4. Mnenja o manjvrednosti drugega (manjšine, tujci) so javno izražena in sprejeta.
5. Frustracije so usmerjene v iskanje zunanjega sovražnika.
6. Ljudje podpirajo vodjo s trdo roko, nekoga, ki bo udaril po mizi in sprejel avtokratične odločitve.

Vendar pa večina ne vidi povezave in ne prepozna vzrokov. Delno tudi zato, ker slovenski otroci v šoli ne razpravljajo o tem kaj je fašizem, ampak se učijo zapomniti letnice ter dogodke obeh svetovnih vojn. Ker obisk koncentracijskega taborišča nikoli ni bil del našega izobraževanja ali vsaj pogovor s tistimi, ki so ga preživeli. Ker večina tistih, ki ni imela neposredne izkušnje s fašizmom svoje znanje gradi na osnovi popularne kulture in glasu ljudstva.

Nauk, ki smo ga potegnili iz 2. svetovne vojne, ni bila zaprisega nikoli ponoviti grozot fašizma. Videti je, kot da smo se od fašizma v celoti distancirali, saj so Jugoslovani in Jugoslovanke v koncentracijskih taboriščih umirali v manjšem številu kot Judje. Zato tudi nimamo sistematičnega vzgajanja in refleksije, ki bi ljudem pomagala razumeti, da je fašizem ideologija, ki pripelje do zločinov, in ne samo zločini sami. In ker še vedno nismo počistili s povojno preteklostjo, ampak jo raje pometli pod preprogo, je iz kupa nastala gora sovraštva proti drugačnim ter potlačenega nezadovoljstva in nasilja. Najbolje se jo vidi tam, kjer je najlažje izražati mnenja brez pravih posledic: na spletu.