Bo Slovenija zgled pri gradnji sodobnih omrežij IKT?

Kategorija: Slovenija | Datum objave: Monday, 27. 05. 2013 | Avtor: Barbara Kvas

Evropska unija je na začetku leta 2010 pripravila strategijo za pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki jo je poimenovala Evropa 2020. Najpomembnejša od sedmih pobud te strategije je digitalna agenda.

Sestavlja jo sedem stebrov, ki natančno popisujejo predviden razvoj in prednosti informacijsko-komunikacijskih tehnologij za ekonomski napredek članic EU.

V četrtem stebru digitalne agende z naslovom Hitri in ultrahitri dostop do interneta je zapisano, da mora biti vsem prebivalcem Evrope omogočen osnovni širokopasovni priključek do leta 2013, vsem gospodinjstvom širokopasovni priključek 30 Mbit/s do leta 2020 in vsaj polovici gospodinjstev možnost priključka 100 Mbit/s do leta 2020. EU je torej prepoznala dostop do hitrega in ultrahitrega interneta za glavni dejavnik gospodarske rasti v Evropi.

Ti cilji se zdijo na prvi pogled velikopotezni, toda če se ozremo malo dlje proti vzhodu, vidimo, da jih Japonska in Južna Koreja dosegata že danes, torej hitro ugotovimo, da niso velikopotezni, ampak le minimalno potrebni za doseganje globalne konkurenčnosti.

Kako EU danes dosega cilje digitalne agende? Osnovni širokopasovni priključek za vse do leta 2013 je skoraj dosežen (95 odstotkov prebivalcev), zelo daleč pa je do cilja, da naj bi polovica gospodinjstev do leta 2020 imela priključek s hitrostjo vsaj 30 Mbit/s (50 odstotkov prebivalcev).

Nova širokopasovna omrežja naj bi spodbudila razvojni krog gospodarstva: z njihovo uvedbo bi omogočili razmah storitev, ki zahtevajo velike bitne hitrosti, nove storitve bi povzročile večje povpraševanje državljanov, to pa bi spodbudilo zahteve po še večjih hitrostih. Po podatkih EU raste povpraševanje po pasovni širini med 50 in 60 odstotki na leto. Vedno bolj pomembna postaja simetričnost storitve (velike prenosne hitrosti tudi od uporabnika) in zakasnitve v omrežju (osnovna storitev, ki zahteva majhne zakasnitve, je govor, druge pa so na primer pametna elektroenergetska omrežja, storitve v oblaku, storitve projekta e-zdravja …).

Za doseganje zastavljenih ciljev so na ravni EU potrebna precejšnja vlaganja v informacijsko-komunikacijsko infrastrukturo. Za izpolnitev prvega cilja – priključek 30 Mbit/s za vsa gospodinjstva – potrebuje Evropa od 38 do 58 milijard evrov, za dosego drugega – priključek 100 Mbit/s za vsaj polovico gospodinjstev – pa od 181 do 268 milijard evrov.

Vplivi širokopasovnih povezav

Študija Vpliv pasovne širine na družbenoekonomski razvoj (2013), ki sta jo za evropsko komisijo izdelali organizaciji Analysys Mason in Teh4i2, ugotavlja, da hiter dostop do interneta zelo pozitivno vpliva na gospodarsko rast (merjeno skozi BDP). Več raziskav v okviru študije je pokazalo, da za vsako milijardo investicije v širokopasovno infrastrukturo nastane slabih 10 tisoč novih delovnih mest, pri neki drugi raziskavi so še ugotovili, da 10-odstotno povečanje števila širokopasovnih priključkov dvigne BDP države za 0,9 do 1,5 odstotka. Vplivi hitrih priključkov na gospodinjstvo ali podjetje so še drugi, na primer draga potovanja se lahko nadomestijo s kakovostnimi videokonferencami, večino nakupov lahko ljudje opravijo kar iz domačega naslanjača, s širjenjem širokopasovnih priključkov na podeželje se občutno poveča vključenost deprivilegiranih državljanov in podobno. V državah s prebivalstvom, razpršenim na večjih površinah (kot je Avstralija), je mogoč velik prihranek pri zdravstvenih storitvah na daljavo. Po ocenah širokopasovne povezave v telemedicini lahko prinesejo od 1,4 do 2,8 milijarde evrov čistega prihranka na leto. Ne nazadnje je pri starajočem se prebivalstvu izjemno pomembno dobro počutje. Z uporabo širokopasovnih povezav se za starejše osebe in osebe s posebnimi potrebami (invalide) razširijo možnosti povezav s prijatelji in družino, omogočene pa so jim tudi storitve, do katerih sicer ne bi mogli dostopati.

Kaj pa Slovenija?

Pri nas dobri dve tretjini gospodinjstev že danes uporabljata vsaj osnovne širokopasovne povezave, več kot desetina pa jih ima aktivni optični priključek. To pomeni, da moramo po smernicah digitalne agende do konca leta 2013 še približno tretjini gospodinjstev zagotoviti osnovni širokopasovni priključek, kar je pri današnjem stanju investicij v državi velik izziv. Stanje je sicer primerljivo s povprečjem v EU, vendar smo zadnja leta priča stagnaciji. Omeniti velja, da imamo le 3,5 odstotka priključkov s prenosnimi hitrostmi nad 30 Mbit/s (povprečje v EU je 50 odstotkov), in če želimo v prihodnjih sedmih letih tak priključek omogočiti vsem gospodinjstvom, nas čaka še veliko dela, predvsem pa bo potrebna prava nacionalna strategija.

Ocenjena vrednost vlaganj v Sloveniji za izpolnitev ciljev digitalne agende je 400 do 500 milijonov evrov. Pojavlja se vprašanje, kako jih zagotoviti. Del sredstev lahko nedvomno črpamo iz evropskih skladov, namenjenih razvoju informacijsko-komunikacijske infrastrukture, del bi jih lahko pridobili z vlaganjem dobička operaterjev v posodobitve omrežij ali gradnjo novih, del pa na ravni države s prerazporejanjem sredstev in ustrezno zakonodajo. Naj spomnimo, da je bila Slovenija v preteklih letih precej uspešna pri črpanju evropskih sredstev, ko je z dvema razpisoma za gradnjo odprtih širokopasovnih omrežij (tako imenovani razpisi GOŠO) podelila več kot 80 milijonov evrov, končni rezultat pa je približno 30 tisoč novih (predvsem optičnih) priključkov za gospodinjstva. Zadnja omrežja bodo zgrajena do letošnjega poletja. Njihova izkoriščenost je še razmeroma majhna, toda s pametno politiko cen ponudnikov storitev, ki bodo najeli ta omrežja in storitve ponujali končnim odjemalcem – gospodinjstvom, lahko omrežja hitro polno zaživijo. Le visoka izkoriščenost omrežja (več kot 50-odstotna) je namreč pogoj za rentabilnost oziroma dobičkonosnost investicije.

Tehnologije za velike prenosne hitrosti

Danes prenosne hitrosti 30 Mbit/s na priključek omogočajo optični kabli, koaksialna kabelska omrežja s tehnologijo DOCSIS 3.0 in v omejenem obsegu bakrena omrežja s tehnologijo VDSL. Koaksialna kabelska in bakrena omrežja so precej na meji svojih fizikalnih zmogljivosti, medtem ko lahko optična ponudijo dejanske hitrosti, zapisane v ciljih digitalne agende (100 Mbit/s in več).

EU se zaveda, da bo v razmeroma kratkem času težko izpolniti cilje agende samo z gradnjo optičnih omrežij; pri tej gre za gradbena dela kar 80 odstotkov investicije. Cena za priključek optičnega omrežja običajno presega 1000 evrov (v Sloveniji priključek v povprečju stane celo več kot 3000 evrov), cena za brezžični priključek pa je nekaj sto evrov. Kot dobro alternativo je EU v digitalni agendi predvidela tudi gradnjo brezžičnih omrežij, tako prizemnih kot satelitskih. Zaveze in ustrezne akcije so zapisane v dveh dokumentih, to sta priporočilo za omrežja naslednjih generacij in program politik izrabe radijskega spektra. V prihodnjih letih naj bi bilo za omenjene potrebe na ravni EU sproščenega 1200 MHz frekvenčnega spektra, kar naj bi dopolnilo žična omrežja, kjer je njihova gradnja precej časovno oddaljena ali ekonomsko nesmiselna.

Podobne hitrosti (30 Mbit/s) so za brezžične tehnologije (WiFi, WiMAX, LTE, MMDS, hibridne rešitve) dosegljive le teoretično. Velik problem je simetričnost storitve (precej večje hitrosti v smeri proti uporabniku kot obratno) in v primeru mobilnih omrežij vpliv spremenljive gostote uporabnikov na celico (čim več je uporabnikov v celici, tem manjša je prenosna hitrost). Manjši delež gospodinjstev, ki so izjemno težko dostopna, bi pokrili s satelitskimi komunikacijami. To danes niti ni več tako drago (naročnina okrog 100 evrov na mesec), saj na primer satelitski operater Eutelsat omogoča prenosne hitrosti 18 Mbit/s do uporabnika in 6 Mbit/s od uporabnika. Te storitve so na voljo tudi pri nas (www.satelitski-internet.si). Seveda lahko satelitska komunikacija omogoča prenosno hitrost 30 Mbit/s ali več na uporabnika (celo simetrično), vendar to danes ekonomsko še ni upravičeno.

Slovenija ima kar nekaj brezžičnih alternativ, dve sta plod domačega znanja. Prvo je hibridno odprto brezžično omrežje, ki se v okviru druge faze gradnje odprtih širokopasovnih omrežij (tako imenovani GOŠO 2) gradi v občini Mozirje. Uporablja kombinacijo dveh tehnologij in zmogljivost dveh frekvenčnih območij. Tehnologija MMDS (DVB-S) se uporablja za prenos televizijskih in radijskih kanalov (približno 150 na naročnika), tehnologija WiMAX pa za dvosmerni prenos internetnega in govornega prometa (približno 4 Mbit/s ali več na naročnika). Druga tehnologija je hibridna rešitev mariborskega podjetja, ki jo v Sloveniji uporabljata dva operaterja, Telemach in Ario. Za prenos televizijskih in radijskih programov se uporablja standard DVB-T (več kot 100 digitalnih kanalov na naročnika) in za prenos internetnega in govornega prometa standard DVB-C (oziroma DOCSIS). Prenosne hitrosti do uporabnika so do 35 Mbit/s in v drugi smeri do 5 Mbit/s. Povezava med oddajnikom in sprejemnikom uporabnika je brezžična, pogoj je le vidno polje med antenama in razdalja manj kot 25 kilometrov.

Bomo stopili skupaj?

EU razmišlja o poenotenju informacijsko-komunikacijske infrastrukture na ravni držav članic. Spomnimo se druge generacije mobilnih komunikacij GSM – poenotenje standarda na svetovni ravni je od začetka 90. let omogočilo neverjeten razmah mobilnih komunikacij. Prineslo je nešteto prednosti. Omrežja naslednjih generacij se gradijo za več desetletij vnaprej, zato morajo omrežja, ki se gradijo danes, slediti tehnološko enotnim minimalnim zahtevam, da bodo dolgoročno generirala vzdržne stroške, omogočala enotno upravljanje in prebivalcem Evrope omogočila primerljive storitve kjerkoli. Zagotovo je zdaj primeren čas, da vse države članice stopijo skupaj, presežejo nacionalne okvire in dejansko začnejo izpolnjevati enotne cilje digitalne agende.

Vir: Delo