Družabna omrežja: Bo želja po zasebnosti premagala željo po povezanosti?
Kategorija: Amerika | Datum objave: Monday, 23. 09. 2013 | Avtor: Barbara Kvas
Po aferi NSA in razkritju Edwarda Snowdna skušajo globalna družabna omrežja in ponudniki poštnih predalov pridobiti še več podatkov o svojih uporabnikih. Pravijo, da je to dobro za našo lastno varnost. Strokovnjaki pa pravijo, da bo kmalu prišel čas za umik iz njihovih mrež.
Če imate odprt poštni predal pri katerem od globalnih ponudnikov, kot so Gmail, Yahoo ali Microsoftov Hotmail, imate verjetno v zadnjih tednih težave pri vpisovanju. Programi namreč vse več uporabnikom otežujejo dostop do pošte, s pogojevanjem, da morajo pred vpisom v posebno okence vpisati številko svojega telefona ali naslov drugega poštnega predala, ki ga uporabljajo. Tudi če uporabniki zahtevo zavrnejo, jo program večkrat ponovi, preden ga spusti »naprej« do poštnega predala. Včasih pa gre celo tako daleč, da uporabnik sploh ne more več odpreti pošte, če ne vpiše zahtevanih podatkov. Program ob tem uporabniku prijazno svetuje, naj se ne upira, saj je zbiranje podatkov dobro za njegovo lastno varnost.
Račun brez kr(č)marja
»Mislim, da zdaj prihaja račun za leta in leta navidezno brezplačne uporabe programov,« pravi Gorazd Božič, strokovnjak za spletno varnost pri javnem zavodu Arnes. »Da se bo to zgodilo, opozarjamo že dolgo.« Videti je, da so velika internetna podjetja (podobne zahteve po združevanju podatkov o uporabnikih denimo vsiljujeta tudi Googlov Youtube in Facebook) izkoristila vzdušje, ki je nastalo ob razkritju Edwarda Snowdna in aferi NSA. Po eni strani bi bolje zaščitila uporabniške račune, po drugi pa razširila mrežo povezanih podatkov. Res je, da se je mogoče z varnostnim povezovanjem elektronske pošte in telefona zaščititi pred »drobnim« kriminalom. Če denimo neznanci poskušajo »ugrabiti« vaš poštni račun, da bi vsem vašim prijateljem poslali prošnjo za nakazilo domnevne denarne pomoči na določen bančni račun v tujini, bodo poslej imeli težjo nalogo. Pred vohuni pa to ne bo obvarovalo nikogar, na enem mestu bo zbranih zgolj še več osebnih podatkov.
Gorazd Božič pravi, da bodo uporabniki, ki imajo vse svoje poslovno in družabno življenje povezano z določenim poštnim računom, morali kmalu premisliti, ali bodo čakali, da jih bodo velike korporacije z zahtevami po novih in novih podatkih še bolj stisnile v kot, ali pa bodo račune zaprli in podatke pravočasno prenesli k prijaznejšim ponudnikom.
Težava je namreč v pogojih uporabe, ki smo jih vsi podpisali (odkljukali), ko smo pred leti odpirali poštne predale. V njih piše, da smo podpisali pogoje, ki se lahko vsak trenutek spremenijo. Kako je lahko veljaven podpis pod nečim, česar v času podpisovanja še ne poznamo, je posebno vprašanje. »A tudi če to tam ne bi pisalo, ima podjetje pravico spreminjati pogoje uporabe,« pravi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. »Vsak uporabnik pa ima pravico od pogodbe kadar koli odstopiti. Gre za pogoj ‘vzemi ali pusti’.« Če se kdo ne strinja s tem, da mora za dostop do svojih elektronskih predalov Microsoftu zaupati številko svojega telefona (ki ga je prek sistema oddajnikov mogoče vsak trenutek locirati do metra natančno), lahko pač zapre račun. Vprašanje pa je, ali bo potem še kdaj videl svoj poštni arhiv ter ali ne bo s tem izgubil tudi dostopa do svojih prijateljev in (morebitnih) poslovnih podatkov.
1200 strani o enem študentu
Nataša Pirc Musar pravi, da v EU sicer raste zavedanje o tem problemu in »nekoč v prihodnosti« lahko pričakujemo tudi zakonodajo, ki bo uporabnikom omogočila, da bodo imeli dostop do svojih podatkov, ko bodo želeli izstopiti iz »ameriškega sistema«. Poseben uspeh na tem področju je denimo lani dosegel avstrijski študent Max Schrem, ki je od Facebooka zahteval vpogled v vse podatke, ki jih to spletno omrežje hrani o njem. Bitko z gigantom je dobil in razkrilo se je, da Facebook samo o njem, povsem običajnem uporabniku, hrani tisoč dvesto strani zapisov, kategoriziranih v sedeminpetdeset kategorij.
Kako od podjetja s sedežem v Kaliforniji zahtevati in potem dejansko tudi dobiti »lastne« podatke, pa je velika uganka. Kot opozarja Nataša Pirc Musar, se denimo pri Facebooku usodno prepletata koncepta lastnine in materialnih avtorskih pravic. Facebook namreč vztraja, da ima nad vsem našim gradivom, predvsem fotografijami, materialne avtorske pravice tudi sam. Na tem družbenem omrežju se vsak dan objavi dvesto petdeset milijonov novih fotografij. Zanimivo bo, ko bo začel Facebook te fotografije prodajati oglaševalskim agencijam. Kdo mu bo to preprečil?
Kot kaže, za zdaj nihče
Profesor Klemen Podobnik, strokovnjak za korporacijsko pravo in pravo intelektualne lastnine z ljubljanske pravne fakultete, pravi, da bi bilo pravne bitke s ponudniki, kakršen je Google, morda mogoče izpeljati s pomočjo določil konkurenčnega prava. »Dokazati bi morali, da protipravno izkoriščajo svoj prevladujoči položaj na trgu,« pravi. »Še pred tem pa bo treba potrkati na zavest ljudi, da bodo nehali sodelovati s takšnimi ponudniki,« pravi Podobnik. »V današnjem svetu niti ne potrebujemo več tajnih služb, saj posamezniki prostovoljno zaupajo Facebooku, Googlu in drugim vse svoje skrivnosti, lokacijo, podatke o sorodnikih, partnerjih. Sekundarni elektronski naslovi, telefonske številke, ki jih Google zahteva, vas lahko motijo, a naj vas ne zazibajo v prepričanje, da je to tisto temeljno kršenje anonimnosti in zasebnosti. To poteka na bolj diskretni ravni in – žal – z jasnim privoljenjem posameznikov.«
Vir: Dnevnik
