Vladno kadrovanje na spletu: Čosić namesto Špetiča

Kategorija: Slovenija | Datum objave: Monday, 18. 11. 2013 | Avtor: Barbara Kvas

Ob zamenjavi vlade je ministrstvo za izobraževanje skoraj popolnoma ustavilo sodelovanje z glasnikom digitalnih tehnologij, po šestih mesecih pa utegne Slovenija biti ena prvih držav, ki so glasnika tudi zamenjale.

Tudi področje digitalne pismenosti morajo prevzeti strokovnjaki po izboru aktualne vlade. Minister za šolstvo Jernej Pikalo je glasniku digitalnih tehnologij pojasnil, da ga bo zamenjal, ker želi imeti “sodelavce po lastnem izboru”. Pikalov kandidat je že znan: to je spletni umetnik Vuk Čosić.

Zdajšnjega glasnika Aleša Špetiča najbolj skrbi politizacija tam, kjer je tega najmanj treba. To je funkcija, kjer bi lahko Slovenija marsikaj dosegla in bila po nekaterih praksah zgled celi Evropi, priložnost pa po njegovem zapravlja. “Imeli smo lepo priložnost, da se kaj naredi, oni pa so se pač odločili, da bodo tako ravnali. Imajo vso pravico in drugače tega ne morem komentirati,” je izjavil.

Začudenje na Evropski komisiji
So pa bili ob tej novici toliko bolj presenečeni in začudeni v Evropski komisiji, kjer se s to institucijo dvakrat letno redno srečujejo vsi glasniki petindvajseterice. Glasnik digitalnih tehnologij ima štiriletni mandat in razen Italije si takšne poteze v Evropi še nihče ni privoščil, je pojasnil Špetič. Pa še v Italiji je do zapleta prišlo zato, ker so na mesto najprej imenovali vladnega uradnika z ministrstva. Romunski glasnik je preživel že tri vlade, britanska glasnica Martha Lane Fox je na funkciji že od Gordona Browna, pa ima še vedno polno podporo vlad.

Mandat traja štiri leta z razlogom, da glasnik ne bi bil odvisen od vsake nove vlade. Če se pa z novim ministrom čez eno leto spet vse ustavi, funkcija nima nobenega smisla. “S strokovnega vidika je to slabo,” je povedal Špetič. “Če se tako menja, je to pač neresno. To je to. Ni nobenih hudih ozadij ali kar koli.”

Špetič je poudaril, da se kljub že dalj časa trajajočih težavah in informacijah o kadrovanju ni popolnoma nič oglašal, saj ni želel, da bi funkcija dobila političen ton. Tudi pregled objav po vseh družbenih omrežjih ta molk potrjuje. Vse do članka v Financah, ki je razkril dogajanje.

Milijarde stroškov digitalne nepismenosti
Funkcijo je pred dvema letoma predlagal predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso. EU je opazil digitalno izključenost velikega dela državljanov, ki ima številne druge, negativne posledice in povzroča tudi milijardne stroške. V nasprotju z dotedanjo prakso, da se na podlagi perečega vprašanja ustanovi agencija, zaposlijo številni birokrati in se z državno enoto poskuša nasloviti problem, je Barroso želel izkoristiti zmogljivosti civilne družbe.

Vladam vseh držav EU-ja je zato poslal poziv, naj na nov položaj glasnika digitalnih tehnologij imenuje znano osebnost in zaslužnega strokovnjaka, ki bi s prostovoljnim delom povezal različne ustanove ter javnost in težavo reševal na popolnoma drugi ravni. Takratni minister, pristojen za šolstvo, Žiga Turk, je z “neuradnim razpisom” na Twitterju prišel do imena Aleša Špetiča, znanega predvsem na prizorišču zagonskih tehnoloških podjetij.

Računalništvo na Slovenskem
Funkcija je bila takrat še dokaj nepopisan list. Špetič, ki kot glasnik deluje povsem brez plačila, brez proračuna ali brez sodelavcev, se je najprej lotil javne akcije zbiranja sredstev takrat ravno odprte razstave o zgodovini računalništva na slovenskem GOTO 1982. Zbrali so dovolj sredstev, da je bila razstava od zdaj javnosti na voljo popolnoma zastonj.

Programerska dekleta
Drugo sporno vprašanje je bilo izrazito neravnovesje spolov v tehnoloških poklicih. Projekt Rails Girls, ki ga je zasnovala finska glasnica, je pripeljal v Slovenijo. Namen je mlade ženske, ki s programiranjem nimajo nobenih izkušenj, v enem koncu tedna naučiti osnov do te ravni, da znajo pripraviti lastno spletno stran – in s tem se pripravijo temelji za daljšo, mogoče tudi poklicno pot. “Bili smo daleč najuspešnejši od vseh držav,” je spomnil Špetič. Prijavilo se je 580 deklet, ki so se potem same organizirale, zadevo še štirikrat ponovile – in nadaljujejo.

“Spravimo babico na e-mail”
Tretja akcija je bila, preprosto povedano, “spravimo babico na e-mail”. V šolah naj bi uvedli izbirni predmet, v okviru katerega bi si učenci ali dijaki doma prizadevali digitalno opismeniti starejše člane družine. S tem bi izboljšali medgeneracijski dialog, zagotovili nenehno uporabniško podporo (dedek bi imel za poznejše dodatne nasvete vedno na voljo vnuka), praktično nobenih novih stroškov z učitelji ne bi nastalo, država pa bi prihranila milijone, ki bi bili potrebni za digitalno opismenjevanje starejših. Ustanovljena je že bila delovna skupina, zavodi so bili pripravljeni na sodelovanje.

S prihodom nove oblasti se vse spremeni
“Projekt sem predstavil v Bruslju in je bil izjemno dobro sprejet. Če bi to kolo zavrteli, bi prvi v Evropi kaj takega naredili in tudi sistemsko uredili problem,” je razlagal Špetič. Ampak: s prihodom nove vlade na ministrstvu niso niti na elektronsko pošto več odgovarjali. Vse se je ustavilo.

Start-up prihodnost
Izjemno pomembno področje delovanja za Špetiča so bila start-up podjetja. Tudi sam je bil predsednik odbora slovenskega podjetja Zemante, ki je šlo tudi v tujino in zbralo osem milijonov evrov iz skladov tveganega kapitala, ter sodeloval pri pospeševalniku TSstartup. Izpostavil je vzpon te industrije, ki je v pičlih nekaj letih ustvarila nekaj tisoč delovnih mest. In ki se žal – vse bolj seli v tujino. Za dva ministra nekdanje vlade je pripravil strategijo razvoja te industrije in predlog, kako jo ohranjati na domačih tleh ter se z njima sestal. “Bila je res velika podpora, ampak potem se je vse ustavilo. Ustavilo se je vse, kar se je zgodilo v prejšnjem mandatu, in ne velja več. To je škoda,” je razkril. O tem je iz San Francisca tudi pisal pismo mandatarki, a je tudi tam naletel na molk.

“Politična kontaminacija”
Dejal je, da je postal “politično kontaminiran”, saj je od takrat naprej z ministrstva zavela tišina. “Vse se je zelo ohladilo.” Prenehal je dobivati vabila na prej običajne dogodke, potne stroške v Bruselj je začel poravnavati sam. Nedavno je slišal, da se pripravlja njegova zamenjava, zato je ministru Pikalu pisal elektronsko prošnjo za sestanek. Tokrat ga je dobil, skupaj s pojasnilom v živo, da bo zamenjan.

“Jaz glede tega ne bom kompliciral, ker to pravico imajo,” je povedal za MMC. “Imam še kaj drugega početi v življenju, kot da bi se s temi stvarmi ukvarjal,” je nadaljeval, a izpostavil, da bo problem kljub njegovi skorajšnji zamenjavi ostal nerešen. “Ta vloga naj bi bila kritična in neodvisna. Če si jo vsak minister po svoje izbira, potem je to le še eden od priveskov ministrstva.”

Računsko sodišče, varuhinja človekovih pravic, KPK
Da je to problem, se strinja tudi Špetičev najverjetnejši naslednik, Vuk Čosić. Sam funkcijo vidi v precej neodvisni, kritični in nadzorovalni vlogi, podobni Računskemu sodišču, varuhinji človekovih pravic, KPK in podobnim. “Kot nekoga, ki ima položaj zunaj izvršilne, zakonodajne ali sodne veje oblasti in naj bi bil neodvisen ravno od njih,” je pojasnil za MMC.

Kako naj bo glasnik neodvisen, če se namesto za štiriletni mandat, zamenjuje z vsako zamenjavo vlade? “To je velik problem, ki ga poznamo že iz gospodarstva in drugih teles,” je odgovoril, v isti sapi pa pojasnil, da se bolj kot na sistemska politična vprašanja osredotoča na konkretna vprašanja informacijske družbe. “Priznam, tukaj sem naivec in malo vem,” je dejal.

“Čudaški položaj funkcije”
Izpostavil je po njegovem mnenju nekoliko nenavaden položaj glasnika digitalnih tehnologij. “Položaj je čudaški, ker izhaja iz Evropske komisije, imenovanja pa so povezana z lokalno politično oblastjo,” je razlagal. Najbrž zato, ker Evropska komisija kot poročevalca rada vidi nekoga, ki ni “nesprejemljiv ali na neki drugi ravni konfrontiran z aktualno politiko”, saj je to lahko vir trenj.

Modra konfrontacijska logika
Ko si na teh funkcijah, lahko izbereš tudi konfrontacijsko logiko, “ki pa ni vir težav,” je nadaljeval. Kot primer je navedel nekdanjega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka ali pa dolgoletnega direktorja Cankarjevega doma Mitjo Rotovnika, ki da je dolgo in zelo dobro vodil ustanovo. Tako dobro, da “je bilo jasno, da bi si bilo škodljivo vzeti še to področje kot sfero vpliva politike in odlagališča kadrov”.

A sam svoje vloge in svojega posla ne vidi v razmisleku o vplivu volitev in politike. “Moj posel je, da se trudim biti čim boljši. Tudi o sistemu bom razmišljal, a deloval bom v drugem delu sistema,” je pojasnil. Kje pa?

Vuk Čosić se že več kot 20 let ukvarja z informacijsko družbo v takšni ali drugačni obliki. Je spletni umetnik, znan po znakovni umetnosti ASCII, še bolj pa po nekoč največjem slovenskem spletnem iskalniku Matkurja ter nasledniku Najdi.si. Že dlje opozarja na precej široke in daljnosežne spremembe, ki jih informatizacija prinaša vsem nam.

Kakšen odnos imajo ključni akterji
To, je prepričan, bo ključna vloga tudi na morebitnem imenovanju na funkcijo glasnika. Ministrstvo je zanimalo, alibi ga funkcija zanimala, in ga povabilo na pogovor, kjer jim je predstavil svojo vizijo. Če bo imenovan, se bo najprej posvetil kazalnikom informacijske družbe, kot so opredeljeni v Digitalni agendi 2020 Evropske unije. Sestal bi se z vsemi ključnimi akterji (politiko, gospodarstvom, mediji) ter najprej preveril njihov odnos do vprašanj.

Stranke, je izpostavil, imajo v svojih programih informacijski družbi posvečeno le kakšno vrstico, v koalicijski pogodbi tega sploh ni. Izjema so zunajparlamentarne stranke, denimo piratska.

Temeljna strukturna preobrazba družbe
“Gre za temeljno strukturno preobrazbo družbe, ki je fenomen našega časa,” je pojasnjeval svojo vizijo. “To ni samo družba, kjer so se spremenile naše navade in hitrost pošiljanja prek žice, ampak je to družba, kjer so se spremenile soodvisnosti. Družba se preobraža iz piramidalne strukture z linijami poveljevanja od zgoraj proti spodaj v nekaj bolj približnega ekosistemu, kjer je puščic mnogo več in so bistveno bolj dvosmerne, kot smo bili vajeni v predinformacijskih družbah.”

Sam je presodil, da je bila to ključen razlog, zakaj so šli na ministrstvu v zamenjavo: ker so želeli nekoga, ki bi se bolj kot gospodarskemu delu (start-up podjetjem) posvečal informacijski družbi na široko. “Ampak to so moja ugibanja,” je dodal.

O plačanosti za delo
Sam je prepričan, da bi za tako ogromen projekt potreboval plačano funkcijo, in ne le ljubiteljskega popoldanskega ukvarjanja, ki ga omogoča prostovoljnost. Za to bi potreboval tudi ekipo in potem bi državljani lažje pričakovali neke učinke – in jih tudi merili in zahtevali od njega odgovornost, če ne bi izpolnjeval pričakovanj. “Če je to hobi, me je težje loviti za učinkovitost,” je pojasnil.

Hobi enega človeka za celo državo
Da je neplačana funkcija precej omejena, se strinja tudi aktualni glasnik Špetič. Po lastnih izračunih je v okoli letu in pol glasništvu namenil približno 100 delovnih dni, poleg vseh drugih življenjskih obveznosti in brez kakršnih koli sredstev. In kolikor več se mora ukvarjati z birokracijo, dokumenti in z osnovnim zbiranjem podatkov, toliko manj se lahko posveča dejanski popularizaciji digitalnega ter vsem konkretnim projektom, je razkril. Je pa prepričan, da ni prostora za kakršno koli uvedbo plačljivosti, še posebej ne v kriznih časih.

Tudi Čosić se zaveda, da bi ob imenovanju najbrž delal zastonj, zato je ostro zavrnil namige, ki so se pojavili v javnosti, da bi položaj dobil kot politično “povračilo za pretekle usluge”, ko je nasprotoval nekdanji vladi kot član vstajniškega gibanja. “Kakšno plačilo, če je zastonj? Poplačilo za neke usluge iz časa vstajništva? Strašno me zanima, kakšne usluge so to bile. To je za mene čista fantazmagorija,” je odvrnil.

Strokovnost in zli nameni
V preteklosti je sodeloval s strankami politične opcije, ki je zdaj na oblasti (v volilni kampanji SD-ja, bil je svetovalec PS-ja, pa tudi nekdanjega predsednika države Danila Türka). Res je, iz te politične opcije prihaja tudi zdajšnji minister, je priznal, vendar postopka ni doživel kot političnega. Generalni sekretar Gregor Kos je z njim govoril izključno o strokovnih vprašanjih. “Ukvarjam se s tem, kaj lahko kot posameznik storim, da bi bili položaj boljši in ne da bi se avtomatično obtoževali za zle namene,” je dodal.

“Moje filatelistično imenovanje, če do njega pride, je najbolj trivialen košček prahu v tem ogromnem mozaiku, kjer so tudi ogromni granitni bloki,” je izjavil spletni umetnik.

Sicer pa se utegne imenovanje zaplesti. Tako kot predhodnika Špetiča ga mora na predlog resornega ministra imenovati vlada. Kot kaže, se s Pikalovimi nameni vsi člani vlade niso strinjali, še posebej ne v DL-ju. Vprašanje je, ali se ob takšnem odnosu politike sploh splača delovati na tej funkciji?

Špetič je prepričan o načelo nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja: Pomisli, kaj lahko sam storiš za državo. Bodi dejaven. Čosić je istega mnenja: Vsak državljan mora razumeti, da lahko z lastnim delovanjem premikaš stvari – in ne čakaš na nekoga drugega. Tudi če je to ministrstvo, ki utihne ob zamenjavi vlade.

Vir: RTV SLO