Spletni dnevniki – gonilna sila politične kampanje

Kategorija: Blog | Datum objave: Sunday, 27. 08. 2006 | Avtor: Domen Savič

Če so spletni dnevniki za nekatere le otročarija, ki nikoli ne bo prerasla pomembnosti spletnih forumov, so za druge močno orodje pri političnih kampanjah in pri komuniciranju s pomembnimi osebami. Oglejmo si nekaj aktualnih primerov.

V Združenih državah Amerike se kandidati pospešeno pripravljajo za volitve, ki bodo leta 2008. Vse več senatorjev si ustvarja lastne spletne dnevnike, preko katerih sporočajo svoja mnenja volilcem, skrbijo za kontakt z somišljeniki in se odzivajo na dogodke.

Po poročanju projekta Internet and American Life družbe Pew kar 12 milijonov Američanov sodeluje pri ustvarjanju zapisov na spletnih dnevnikih, od tega jih 11 odstotkov piše o politiki, potezah vlade in podobno.

Čeprav so se spletni dnevniki pojavili že med kampanjo leta 2004, pa so šele letos dobili pravi zagon. Rezultati iz leta 2004 so bili namreč tako uspešni, da jih sedaj uporabljajo tudi tisti, ki so jih na začetku označevali za “otročje” in “nezanimive”.

Eden prvih politikov, ki je začel uporabljati ta zanimiv medij, je bil župan Jerry Brown iz Kalifornije. “Temu se reče neodvisno mnenje,” je svoj dnevnik komentiral župan. Uspeh Howarda Deana, kandidata za ameriškega predsednika leta 2004, ki je prvi zmobiliziral množice preko spleta, ni ostal neopažen.

Vseeno se večina še vedno boji tega nemoderiranega medija, kjer lahko v nekaj minutah uničiš tisto, kar so službe za stike z javnostjo gradile več mesecev. Primer senatorja Georga Allena kaže, kako hitro se s pomočjo spletnih dnevnikov napačna poteza ali gesta ponese po celotnem svetu.

Senator Allen je na nekem shodu užalil nasprotnika indijanskega porekla. Incident je nekdo posnel in ga objavil na spletni strani YouTube, ki je eno največjih zbirališč amaterskih video posnetkov. Žalitev si je tako ogledalo več kot 70,000 ljudi in bržkone bo amaterski video vplival na nadaljno kampanjo senatorja (video posnetek).

In če ima Allen slabe izkušnje s spletnimi dnevniki, tega ne moremo trditi za Ned Lamonta, kandidata za senatorja, ki je s pomočjo blogov zaslovel in premagal senatorja Joe Liebermana, starega mačka v politiki.

S pomočjo spletnih dnevnikov je na volitvah zmagal z 52%. Zmobiliziral je ljudi, s pomočjo spletnih dnevnikov je dosegel veliko večje število ljudi kot če bi to počel le s pomočjo plakatov in “spletno stranjo kandidata”. Videli bomo, kako se bo novembra njegova taktika obnesla v drugem krogu volitev.

Očitno pa se spletni dnevniki širijo tudi drugod po svetu. Ena izmed držav z najhujšo cenzuro, Iran, se lahko pohvali z blogom predsednika države. Čeprav je Iran država z navečjim številom zaprtih blogerjev (poročilo Novinarjev brez meja), je predsednikov spletni dnevnik v prvem dnevu dobil kar 10,000 obiskov, do 27. avgusta pa je na njegovo anketno vprašanje odgovorilo 1,029,962 ljudi. Impresivno.

Komentar E-demokracija.si: V Sloveniji capljamo zadaj. Čeprav se lahko pohvalimo z kar nekaj političnimi spletnimi dnevniki, pa še vedno ni čutiti povezanosti med blogerji, prav tako pa blogerji nimajo takega vpliva kot Američani. Čeprav bi lahko za predsednika države, Janeza Drnovška, in njegovo spletno mesto Gibanje za pravičnost in razvoj trdili, da gre za neke vrste spletni dnevnik, je to vseeno še daleč od tega, kar imajo Američani. Razlogov za nezanimanje je več. Od majhnosti prostora do apatije do neznanja.