O portalu    Avtorji    Kontakt


 

Ulica bi se zgodila tudi brez spleta

Kategorija: Slovenija | Datum objave: Monday, 3. 12. 2012 | Avtor:

Protesti, ki smo jim bili priče po slovenskih mestih v tem tednu, so bili vsi po vrsti neprijavljeni, kar je v nasprotju z zakonom o javnih zbiranjih in zato prekršek. Policija tudi zato išče odgovorne oz. tiste, ki so zlasti prek socialnih omrežij pozivali k protestom, kar pa je ob anonimnosti, ki jo (v omejenem obsegu) sodobna tehnologija omogoča, nekoliko težja naloga.

Tako so facebooki in tviti orodje za hitro obveščanje in pozivanje ljudi, hkrati pa služijo tudi kot vir informacij organom pregona.

»Na svetovnem spletu je bilo sredi tedna objavljenih na stotine amaterskih posnetkov mariborskih protestov – podobnih tistim, ki so v zadnjih letih spremljali dogajanja v severni Afriki, Iraku, Španiji, Grčiji, Veliki Britaniji in drugod po svetu, kjer so neštete snemalne naprave spremljale ulične nemire.

Takšna decentralizacija informacij ima lahko pozitivne posledice, saj so bili mariborski protesti zelo natančno zabeleženi in bodo številnim gledalcem po vsej Sloveniji prikazali drugačen pogled na dogajanje, kot ga kažejo mediji in ga zagovarjajo uradni viri. Vendar tuje izkušnje kažejo dvoje. Če preobilje informacij preseže kritično količino, začne dosegati nasproten učinek – večjo neobveščenost in možnost manipulacij – pri čemer imajo pomembno vlogo tudi tradicionalni mediji.

Poleg tega udeleženci opozarjajo na številne policiste v civilu, ki so s kamerami in mobilniki snemali protestnike, rutinsko je postalo tudi spremljanje spletnih družabnih omrežij. Za morebitno zmagoslavje demokratičnih potencialov interneta je zato še prezgodaj,« je dogajanje na spletu komentiral poznavalec Lenart J. Kučić, sicer novinar Sobotne priloge Dela.

Tudi policisti brskajo po spletu

Ko smo na policiji povprašali, koliko si pri zbiranju informacij pomagajo z novodobnimi tehnologijami, je njihova vodja sektorja za odnose z javnostmi, Vesna Drole, odgovorila, da nam podrobnosti zaradi metodike in taktike dela ne morejo pojasnjevati, da pa policija vsekakor »spremlja dogajanje v zvezi z javnimi zbiranji in upošteva različne varnostne dogodke, prilagaja in stopnjuje zakonite ukrepe, določa število policistov in njihovo opremljenost«.

Na vprašanje, kako ugotavljajo odgovornost organizatorja, če ta pravzaprav ni znan – shoda ni prijavil, niti ni iz facebook profila/-ov mogoče razbrati osebnih podatkov –, pa je pojasnila, da »policisti ugotavljajo odgovornost organizatorja predvsem na podlagi dejanj, ki kažejo na to, da organizira, vabi in izvaja določen program javnega zbiranja.

Posamezniki lahko to počnejo na različne načine, odražati pa se mora njihova neposredna udeleženost v navedenih dejanjih. Te elemente policisti dokazujejo z informacijami, ki jih pridobijo z zbiranjem obvestil od državljanov, v medijih, na socialnih omrežjih, na podlagi lastnih posnetkov kršitev javnega reda in miru na javnih zbiranjih in podobno.«

Neprijava je prekršek

Anonimna objava informacije o načrtovanem shodu na socialnih omrežjih sicer organizatorja ne odvezuje zakonske obveze, da v skladu s predpisanim postopkom najavi dogodek in predvsem poskrbi za varnost na shodu, na katerega vabi širše skupine ljudi. »Če si organizator ni pridobil dovoljenja upravne enote oz. dogodka ni prijavil na policijsko postajo, to predstavlja prekršek. Za red na takšnem shodu potem skrbi policija, udeleženci pa so dolžni upoštevati njena navodila,« je poudarila Droletova.

»Če na shodu pride do ravnanj, zaradi katerih ga je treba razpustiti – kazniva dejanja oziroma pozivanje k njim, povzročanje nasilja, motenje javnega reda oziroma oviranja javnega prometa, organiziranje v bližini objektov, ki se varujejo po posebnih predpisih … – ga policija tudi razpusti. In udeleženci so dolžni prostor shoda zapustiti, pri čemer jih je prepovedano pozivati, naj ukaza o razpustitvi ne upoštevajo,« je dejala tiskovna predstavnica policije.

Protesti, četudi ne bi bilo facebooka

»Pri vseh protestih, do katerih prihaja, se je treba vprašati predvsem, kaj je vzrok zanje. Ko ga definiraš, je hitro jasno, da se v Sloveniji ne dogaja ‘arabska pomlad’ (upor proti skorumpirani oblasti in recesiji, ki se je končal zelo nasilno in vzponom skrajne politike), op. p.), da Slovenija ni Islandija (tam je ljudstvo na ulici doseglo odstop vlade in vodstva centralne banke, op. p.), saj so razlogi za demonstriranje pri nas tako različni, da jih je nemogoče primerjati,« je dejal komunikolog Domen Savič.

»Prepričan sem, da slovenski protestniki niso natančno spremljali, kaj se je dogajalo na arabskem polotoku in se ravnali po tem. Menim, da bi se facebook pri nas zgodil, četudi ne bi bilo arabske pomladi – za pozive k protestom se je pač uporabila tehnologija, ki nam je na voljo oz. za katero se ve, da jo lokalno prebivalstvo uporablja.

To je lahko FB, twitter, karkoli, skratka, pri tej stvari je treba preseči razmišljanje, da se protesti ne bi zgodili, če ne bi bilo na voljo različnih spletnih omrežij. Orodje skratka nima nobene zveze z nezadovoljstvom ljudi zaradi Kanglerja, korupcije, zlorabo položaja …

Drži pa, da je z njim možno v krajšem času mobilizirati več ljudi kot po klasičnih kanalih, pa še to ni povsem zagotovo. V preteklosti se je namreč že zgodilo, da se je na spletu okoli določene teme ogromno dogajalo, a se to potem ni odrazilo v končnem razpletu. Družinski zakonik je lep primer tega; če bi sklepali po odzivih – všečkih – na spletu, bi moral biti 99-odstotno podprt, pa je na koncu padel.

Tudi nedavni primer protestov v Kranju je tak: na FB je bilo veliko manj aktivnosti, kot je je bilo potem dejansko na ulici. To je redko, a se dogaja, predvsem zato, ker so šli glavni pozivi ljudem očitno po nekih drugih kanalih oz. se je s FB širilo še po drugih kanalih.

Ključno pri tem je razmišljati, da je FB generacija oz. mladina prišla do konca zgodbe, do točke, ko meni, da nima česa izgubiti. (Samo)izrinjena iz okolja sodeluje v drugih strukturah in ko enkrat pride to ‘točke nič’, potrebuje le eno okvirno okvirno zgodbo, ki te ljudi poveže in motivira, da poskusijo nekaj narediti. In potem se zgodi vse: demonstracije, granitne kocke, volilna apatija …, ki je po drugi strani pravzaprav lahko tudi pasivni protest.

Iskra sprememb se torej lahko zaneti na internetu, do nedavnega neaktivni, lahko postanejo aktivni, kako zavezujoči pa so spletni pozivi k odstopu ljudi na javnih funkcijah ali k spremembam, pa je drugo vprašanje. Kakorkoli že, po mojem mnenju politika zagotovo dela največjo napako, ker ignorira oz. relativizira to, kar se dogaja,« je sklenil Savič.

Vir: Nedelo


Arhiv:


Vse vsebine © E-demokracija.si | Avtorji | Kontakt