Kaj je Tor in zakaj obveščevalne agencije nanj gledajo zviška?

Kategorija: EU | Datum objave: Monday, 9. 12. 2013 | Avtor: Barbara Kvas

Ena izmed vidnih posledic nedavne afere Snowden je bila rast ozaveščenosti glede varovanja spletne zasebnosti in čedalje večja razširjenost uporabe Tora, orodja, ki poskrbi za internetno anonimnost.

Tor je bil do nedavnega precej nišno usmerjena programska oprema, za katero so tisti, ki so zanjo sicer že slišali, a je nikoli zares uporabili, na podlagi docela nepreverjenih dejstev trdili, da je predvsem domena nepridipravov, ki v skritih kotičkih interneta (na tako imenovanem deep webu) trgujejo z mamili in jedrskimi konicami ter debatirajo o posiljevanju šolarjev. Čeprav je res, da je Tor za te ali one namene izmečkov človeške družbe kot naročen, je njegovo osrednje poslanstvo iskreno zagotavljanje anonimnosti pred vladnimi agencijami in korporacijami, ki želijo pridobiti informacije o lokacijah uporabnikov interneta oziroma spremljati njihove spletne aktivnosti.

Kako deluje?

Tor uporablja princip čebule (Onion Routing), ki ga je pred petnajstimi leti patentirala ameriška mornarica. Pri tej metodi omrežne komunikacije so sporočila zaščitena z več enkripcijami, ki med potovanjem informacij skozi številne usmerjevalnike (onion routers) delujejo kot smerokazi. Digitalni posredniki s pogojno izjemo prvega in zadnjega ne vedo, od kod sporočilo izvira, kam je namenjeno in kakšna je njegova vsebina. Potovanje informacij tako na nek način spominja na odstranjevanje slojev čebule.

Tor smo preizkusili tudi sami in potrdimo lahko, da je deskanje po spletu zaradi omenjenih številnih preusmeritev odločno počasnejše kot pri uporabi klasičnega brskalnika, za nameček pa ne delujejo nekateri multimedijski vključki, kot je Adobe Flash (Youtube sicer lahko obudimo s predvajalnikom, ki uporablja standard HTML 5, najdete ga tule). Tor za operacijski sistem Windows (podprte so različice 8, 7, Vista in XP) je brezplačen, dobite ga na uradni spletni strani projekta. Preizkusite ga!

Klientela z vseh vetrov

Že res, da je Tor pogosto izrabljen za sklepanje nečednih poslov (to je navsezadnje dokazala blagovna menjava na zloglasni Svileni cesti, internetnem črnem trgu, ki je kar ječal od nasičenosti z drogami, orožjem in “posebnimi” storitvami), a večji del uporabnikov se ga poslužuje zaradi drugih razlogov.

Ekipa projekta Tor pravi, da so med najbolj pogostimi odjemalci sledeče skupine uporabnikov:

• – navadni uporabniki, ki želijo svoje osebne podatke in informacije o internetnih aktivnostih obvarovati pred invazivnimi spletnimi stranmi in oglaševalci;
• – previdneži, ki jih skrbita kiberkriminal in internetno vohunjenje;
• – novinarji in aktivisti v državah, ki s strogo cenzuro v pesti držijo medije in splet;
• – tehnološko ozaveščeni in skrbni starši, ki ne želijo razkriti lokacije svojih otrok, ki se z internetom šele spoznavajo;
• – kontroverzni in provokativni blogerji, vplivne osebe iz poslovne, medijske in politične sfere, IT profesionalci in nenazadnje tudi predstavniki zakona ter vojska.

Eden najbolj znanih uporabnikov Tora je seveda ameriški računalniški strokovnjak Edward Snowden, ki je nekaterim največjim ameriškim medijem prek čebulastega omrežja posredoval informacije o programu PRISM, s katerim je Ameriška agencija za nacionalno varnost (NSA) vohunila (predvsem) za državljani ZDA, Nemčije, Indije, Kitajske, Egipta in večine držav na Bližnjem Vzhodu.

Snowden je postal državni sovražnik številka ena, kvota uporabnikov Tora pa se je v tednih in mesecih po razkritju “špijonskih operacij” ene najpomembnejših obveščevalnih agencij na svetu s slabih 500 tisoč z nekaj strmimi vzponi in malce bolj položnimi padci postopoma zvišala na sedanje 4 milijone.

Trden kot skala, a ne neprebojen

Med entitetami, ki menijo, da Tor predstavlja prepustnico za kršilce zakona vseh vrst in grožnjo arhivom najbolj delikatnih informacij, seveda prednjačijo vladne agencije na čelu z NSA, ki jo je zadeva Snowden pošteno ranila. Ameriška agencija za nacionalno varnost Toru namreč nasprotuje daleč najglasneje (sovraštvo precej nazorno demonstrira publikacija “Tor smrdi”, objavljena junija 2012) in s kibernetskimi napadi neprestano išče načine za deanonimizacijo njegovih uporabnikov, med drugim z izkoriščanjem varnostnih lukenj v brskalniku Firefox, na katerem je Tor zasnovan.

Ena od osrednjih figur v ozadju Tora, direktor organizacije Andrew Lewman, pojasnjuje, da snovalci projekta nikakor nso navzkrižju z zakonom, ravno nasprotno, z njegovimi organi redno sodelujejo. “Kristalno jasno je, da Tor s pridom izkoriščajo tudi kriminalci, a pozor – takšne osebe za zasebnost tako ali tako poskrbijo same, saj so za dosego cilja pripravljene kršiti zakone. To pomeni krajo identitet, vdiranje v računalniške sisteme, uporabo botov,” opozarja Lewman. “Ljudje slišijo za Tor in pomislijo, da je zadevo nemogoče streti, a v resnici ni tako, saj z njo v končni fazi upravlja človek. Ta ni nezmotljiv in tega se predstavniki zakona zavedajo zelo dobro. Ko pohopsajo nekoga, ki je Tor uporabljal v nezakonite namene, krivda skoraj nikoli ni na strani programske opreme – nesrečnež se namreč izda kar sam.”

Vir: SiOL