Od neposredne demokracije do informacijske pismenosti
Kategorija: Kolumna | Datum objave: Monday, 5. 03. 2007 | Avtor: Benjamin Lesjak
Si predstavljaš model neposredne demokracije, ki je podprta z informacijsko tehnologijo? Vsak drugi torek v mesecu me koledar opominja, da me na posebni spletni strani čaka kup vprašanj, o katerih se moram izjasniti.
Državni uslužbenci pripravljajo gradiva za odločanje, politiki pa poskušajo nam državljanom preko sporočil v medijih, v raznih oddajah, soočenjih in drugih oblik komuniciranja, predstaviti, zakaj se naj odločimo za eno ali drugo opcijo.
Poskušajo me prepričati, kako naj glasujem ob predlaganih spremembah zakona, za katerega sem še poprej v postopku priprave zakona poslal nekaj predlogov na posebni spletni strani vladne službe za pripravo zakonodaje, ki je v javni razpravi.
Prijavim se na spletno stran, prejmem poseben e-žeton za enkratno glasovanje (zagotavljanje tajnosti glasovanja) in se sprehodim med vprašanji ter klikam Za, Proti, … Spletna stran je le ena od oblik glasovanja, nekateri redno glasujejo preko digitalne televizije, drugi preko mobilnega telefona, dlančnika, tretji, ko dvigujejo gotovino na bankomatu, četrti na posebnem info-kiosku, ki se nahaja na občini oz. upravni enoti itd.
To je za nekatere utopična ideja o neposredni demokraciji, češ da posamezniki niso sposobni odločati o stvareh, ki so ključnega pomena za celoten narod in bi jih pri odločanju preveč vodila sebičnost oziroma na probleme niso sposobni pogledati celovito, ampak zgolj parcialno in površinsko (na prvo žogo), za vodenje države pa je potreben veliko bolj celovit in strateški pogled.
Koliko smo se državljani sploh pripravljeni ukvarjati z odločanjem o prihodnosti države in o njenih ključnih razvojnih procesih. Koliko smo pripravljeni biti neposredni določevalci in zakonodajno telo, ki pravi, kateri zakon naj velja?
Državljani smo v tem času bolj poklicani, da sodelujemo v postopkih priprave zakonodaje oziroma drugih dokumentov, ki jih sprejemajo najvišji državni organi in smo jih kasneje dolžni poznati ter se po njih ravnati. Govorimo o možnosti sodelovanja oziroma o participaciji na lokalni, državni in globalni ravni. Za širjenje kulture participacije in demokracije so zelo dobrodošli portali kot sta e-demokracija.si, e-participacija ali državni portal e-uprava. Ampak menim, da so to začetki.
Temeljne ovire, ki jih opažam ob zagotavljanju demokracije v informacijski družbi, so v količini in kvaliteti našega znanja. Koliko pravnega znanja posedujemo in kolikšna je oziroma ni naša informacijska pismenost?
Pravo, še posebej na področju informacijske družbe, postaja vedno bolj kompleksno in zapleteno za posameznika, zato bo potrebno pripravljati posebne pravne vodnike, ki bodo prava neuke državljane vodile skozi zapletena pravna besedila. Govorim o vodnikih v obliki preprostih razlag, oziroma o vodnikih, ki nas vodijo v zapletenih postopkih preko vprašanj in odgovorov, kar je deloma že v uporabi, ampak zaradi pomanjkanja informacijske pismenosti ni toliko razširjeno. Le-ta je iz leta v leto, vsaj kolikor opažam pri študentih, na višji ravni.
Pomembno pa je dodati, da je ta informacijska pismenost v večini primerov zgolj površinska in na funkcionalni ravni, torej znam uporabljati storitev: pošljem e-pošto, surfam po spletnih straneh, napišem post v forum, pišem blog, komentiram članek, kupim ali zlicitiram želen izdelek v spletni trgovini oziroma spletni dražbi ipd. Ampak tukaj se naše znanje konča. Ne zavedam se globljih posledic berljivosti moje e-pošte, puščanja sledi pri surfanju, kraje podatkov, vdorov v zasebnost in sploh vseh posledic uporabe in zlorabe informacijske tehnologije.
Možnosti popolne vzpostavitve neposredne demokracije so zagotovo minimalne, ampak s pomočjo informacijske tehnologije in interneta se lahko kot zavedni državljani že danes resno vključimo razpravo in v omejenem obsegu predlagamo spremembe po naši meri.
Pri tem bomo morali od države zahtevati pravne vodnike in druge oblike približanja zapletenih pravnih konstruktov širši javnosti, le ta pa bo morala nujno poseči po informacijski tehnologiji in jo uporabljati ne samo funkcionalno temveč tudi odgovorno in v čim večji meri.
 Na glavno stran | |
Arhiv  |
