Kdaj smo dovolj stari za “politiko”?
Kategorija: Kolumna | Datum objave: Monday, 19. 03. 2007 | Avtor: Barbara Kvas
Sedeli sva za mizo v kuhinji in se pogovarjali. Pravkar sva pojedli kosilo, v rokah sva držali kozarca s sokom. Debata je tekla o tem, kaj bo po poklicu, ko bo velika.
Kam bo šla v srednjo šolo. Kmalu bo tu čas, ko bo moja mala sestrica končala osnovno šolo in začela z ustvarjanjem svojega življenja. Pogovor je nanesel na to, kaj bom jaz, ko bom velika. Povedala sem ji, da je družboslovje široka tema in da vključuje politiko. Pa se namrdne: “Ah, to je pa zelo dolgočasna stvar. Mene to ne zanima.”
Kaj sploh je politika? V prvem letniku politologije ti profesor reče, da ni ene same definicije. Seveda se začudiš. Kako da ne? Sčasoma spoznaš, da nobena družboslovna stvar nima ene same definicije. Vsaka se seveda vrti okoli podobnih pojmov, enega samega stavka, ki bi pojasnil politike in bi se ga vsi držali, pa ni.
Najbolj enostavno je politiko označiti za vse, kar je okoli nas. Politika niso samo starčki, ki na televiziji nekaj mrmrajo in jih nič ne razumemo, kot jih Tjaša in marsikateri otrok ter tudi starejši opisujejo. Ti čudaki so naši predstavniki, ki se v parlamentih odločajo za nas.
In o čem se ti ‘strici in tete’ odločajo? O vsem, ki nas obdaja. Poslanci v parlamentu so se odločili, da na semaforju ne bo več utripala zelena luč. Politiki se odločijo, kakšen davek bomo plačali na dobrine, ki jih kupujemo. Politika je tista, ki določi obrestne mere. Politika določi davek na uvoz vozila iz tujine. Politika določa uvozno carino na banane, jabolka, čokolado. Politiki so tisti, ki bodo sprejeli zakon o prepovedi kajenja na javnem mestu.
Dandanes velja dejstvo, da je med politiko in civilno družbo razlika. Da politika deluje omejeno in po svoje. Civilna družba pa deluje tako, kot si želi civilna družba. Pa je temu res tako? Tudi vsako društvo, ki se izenači za civilno in ni del državnega mehanizma, mora delovati po pravilih države. Po pravilih politike. Vsako dovoljenje, obrazec, ki ga morajo oddati za registracijo, letna poročila itd., vse to je del političnega mehanizma in države.
Zakaj je temu tako? Obstaja enostavna razlaga. Človek je po naravi sebičnež. Če ne bi bilo pravil, bi človek deloval predvsem v svojo korist in se ne bi oziral na druge okoli sebe. To bi privedlo do kaosa in nepravične razdelitve dobrin, priložnosti in možnosti.
Zato je pomembno spremljati politiko. Zato je pomembno, da vsak posameznik pozna vsaj osnove iz politike. Kajti kaj je najlažje storiti? Najlažje je sedeti nekje in godrnjati. Godrnjati o tem, kaj vse so se tisti starčki tam v parlamentu zmenili. In si mislijo, zagotovo tisti starčki živijo le zato, da vsak dan poiščejo čim več načinov, kako uničiti malega človeka in kako sebi nameniti čim več sredstev in ugodnosti. Vendarle pa ti ljudje ne storijo drugega kot godrnjajo.
Kako bi lahko rešili nastalo situacijo? Situacijo, ki posledično privede do vedno večjega prepada med politiki in navadnimi malimi ljudmi?
Rešitev je po mojem mnenju izobraževanje. Raziskave kažejo, da je večja participacija med tistimi, ki so bolje izobraženi. Morda bi bilo pametno začeti zgodaj. V osnovni šoli. Sestrica ima v šoli predmet etika in državljanska vzgoja, vendar pa vsaj do sedaj, v prvem letu predmeta, tega še niso povedali. Politična vzgoja je pomembna. In je čisto vseeno, na kateri stopnji življenja jo dobiš. Prej je bolje kot kasneje.
Čeprav se zavedam, da politika ne bo nikoli del vsakega človeka, se držim pravila, da je več bolje. Pomanjkanje nekega političnega programa nam pravzaprav daje vedeti, da si politika sploh ne želi izobraženih državljanov. Raje ima ovčke. Pa smo radi ovčke? Ne.
 Na glavno stran | |
Arhiv  |
