Tisti, ki čakajo spremembo z neba, naj si kupijo dober stol
Kategorija: Kolumna | Datum objave: Monday, 14. 05. 2007 | Avtor: Domen Savič
Zadnje čase opažam prevladujoč trend v našem družbenem prostoru. »Saj bodo drugi, jaz moram samo počakati, da sprememba pride do mojega doma,« si misli večina ljudi, ki ima možnost politične participacije v naši državi.
Čakajoč na spremembe od zgoraj spominja na Beckettovo dramo. Tudi tam glavna akterja čakata na spremembo. Od zgoraj. »Nič se ne godi, nihče ne pride, nihče ne odide, strašno je!« vzklikne eden od glavnih protagonistov v tej drami in ne bi si mogel izmisliti bolj primernega slogana za današnji čas. Pa je stvar zelo preprosta.
Najprej si morate priznati, da niste bog. Vem, to je težko. Še bolj zato, ker vsi ostali mislijo isto. Da so bogovi oni. Še Grki so imeli na Olimpu manj gneče! Vseeno je prvi korak nujen in obvezen. Brez ljudi namreč ne morete spremeniti družbe. In bogovi niso ljudje.
Priznanju naj sledi zavedanje, da se tudi vi lahko česa naučite. Ne bodite naduti, kot so bili Škoti, ko so prejšnji teden ugotovili, da so glasovalni lističi prezapleteni in jih veliko ljudi ni znalo pravilno izpolniti. Izobraževanje je nujno!
In končno se je potrebno vprašati, kaj me moti? Kje vidim težave? Zakaj se ne vključim v reševanje? Veliko ljudi namreč tarna nad počasnostjo postopkov, hkrati pa se ne zavedajo svoje vloge v reševanju težav. Ste videli neurejeno odlagališče odpadkov? Poslikajte in pošljite pristojni službi! Vas moti način vodenja vaše občine? Pritožite se! Več ljudi več vidi. Predvsem pa se dobivajte s prijatelji in namesto tračev prežvekujte ideje. Bodite konstruktivni.
Splet vam ponuja neskončne možnosti. Blogi, forumi, dopisni seznami…vse vam je na voljo brezplačno. Uporaba je enostavna. Učinek pa je lahko ogromen. Vendar tega ne boste izvedeli, če ne boste sodelovali. Vprašajte tiste, ki to že počnejo. Pridružite se jim! Veseli bodo vaše pomoči, ker se zavedajo moči ljudstva.
Največjo težavo trenutno vidim pri očaranju ljudi s tehnologijo. Bodisi, da jo ljudje sovražijo ali pa fanatično obožujejo, nihče pa ne gleda onkraj samih orodij. Blogi se enačijo z osebnimi zapisi, forumi so kraj za žalitve in zmerjanja, elektronsko pošto pa ljudje zelo redko uporabijo za politično participacijo. Moji kritiki mi pojasnjujejo, da “bodo ljudje že sami zase ugotavljali, kako in kaj je prav.” Da “nimam pravice vsiljevati svojega mnenja drugim in pričakovati, da bodo vsi ravnali tako, kot trdim sam.” Kritike lepo kažejo nerazumevanje, ki zaradi prevladujočega duha individualizma vlada v naši družbi. Nihče se noče pogovarjati. Vsi hočejo samo izražati svoja mnenja. Enosmerno in brez odziva. Dialoga ni predvsem zato, ker ga ljudje nočejo in v manjši meri zato, ker ga vladajoča garnitura onemogoča.
Dokler dialog ne bo obstajal, ne bo pomagalo nič drugega. Tisoč različnih modelov, milijon različnih možnosti, pa se stvar ne bo nikamor premaknila. Začeti je potrebno od spodaj in pri posamezniku. Evforija ne vodi nikamor in s takim “načinom dela”, kot ga imamo sedaj, ne bomo prišli daleč. Zagotovo pa ne v svetlo prihodnost, kjer bo lahko vsak posameznik generator sprememb in kjer se bo dejansko slišal vsak glas. V največji simfoniji na svetu.
Za konec pa si odgovorite na spodnja tri vprašanja:
- Kdaj sem se nazadnje zasebno pritoževal o zadevah javnega pomena?
- Kdaj sem se nazadnje javno pritoževal o zadevah javnega pomena?
- Če primerjam, katero pritoževanje je imelo več učinka?
 Na glavno stran | |
Arhiv  |
