Več politike, prosim!

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 27. 05. 2009 | Avtor: Sandra Hrvatin

Britanski euroskeptični think-tank Open Europe, ki se prizadeva za reformo EU-ja je v svoji zadnji raziskavi (objavljena 22.5.2009) ocenil vseh 785 poslancev in poslank na podlagi tega kako se zavzemajo za več odprtosti in demokracije v inštitucijah EU-ja ter boja proti zapravljanju in zlorabi EU sredstev (.pdf, 130 kB).
Na vrhu lestvice so poslanci/ke iz Švedske, sledijo pa jim Nizozemci in Danci, na dno lestvice so se uvrstili Španci in Italijani. Med slovenskimi poslanci se je najbolje uvrstila poslanka Mojca Drčar Murko (45. mesto), sledijo ji Jelko Kacin (159. mesto), Romana Jordan Cizelj in Aurelio Juri (delita si 364. mesto) ter Mihael Brejc (567. mesto). Ljudmila Novak in Lojze Peterle sta v skupini tistih poslancev/poslank , ki se v svojem mandatu, po mnenju Open Europe, niso preveč zavzemali za večjo preglednost dela in reforme EU-ja (Novakova je na 619., Peterle pa na 657. mestu).

Kampanja za evropske volitve je taka, da ti priskuti politiko. Kaj je ostalo od politike v političnih kampanjah in koliko so medijsko promovirani in reciklirani politiki, politiki? Ali ni trivializacija in apatija najbolj učinkovito orožje proti politični politiki? Gledaš jih, poslušaš jih, bereš jih in si rečeš – tega pa že ne!

Eden od evroposlancev, ki se poteguje za ponovni mandat, si je privoščil poplesavanje na maturantski paradi. Glede na umetniški nastop (političnega pomena njegovega početja si namreč ne morem razložiti) si je vsaki od 10.000 maturantov ali maturantk bolj prislužil mesto v eropskemu parlamentu kot plešoči politik. Bodoči kandidati/ke se pojavljajo na medijskih soočenjih (kakšna napihnjena beseda za površno kramljanje) brez temeljnega znanja in poznavanja delovanja inštitucije, v kateri naj bi deloval. Glede sloganov kampanje ni potrebno zgubljati besed. Prijateljevanje kandidatov na socialnih omrežjih je posebna zgodba. Odrasli ljudje, ki se dobrikajo in prijateljujejo z neznanimi osebami, ki razkrivajo svoje polzasebno življenje, ki sprašujejo svoje volivce/volivke, kaj jim je storiti, so samo amaterski performerji na politični sceni. Politikanti in ne politiki.

Robert Picard, avtor številnih knjig in člankov s področja medijske ekonomije je na svojem blogu (prirejeni zapis je objavil tudi znani Cristian Science Monitor) objavil zapis s naslovom »Zakaj si novinarji zaslužijo nizke plače?« Picardova teza je enostavna: novinarji, ki si radi predstavljajo, da je opravljanje novinarskega poklica »moralno in sveto početje«, v današnjem času mnoštva različnih virov in ponudnikov informacij, enostavno ne ponujajo dodane vrednost izdelku, ki ga ponujajo na trgu. Ker njihovo delo lahko opravlja kdorkoli, mora biti plačilo za to početje nizko. Picardova teza ni nova, v bolj ali manj grobi obliki jo pozna in izvaja vsak medijski lastnik.

Če si novinarji zaslužijo nizke plače, kot ugotavlja Picard, zakaj si tudi politiki ne zaslužijo nizke plače? Kakšno dodano vrednost ustvarjajo oni? Hipotetično vprašanje za vse vas, državljanke in državljani? Koliko sedanjih kandidatov in kandidatk bi se potegovalo za ta politični položaj, če bi bila njegova/njena plača na ravni povprečne slovenske plače? Optimist bi rekel, nihče. Pesimist pa, vsi. Zakaj? Ker bi bil prvi zakon, ki bi sprejeli v novem mandatu, tisti o zviševanju njihovih plač.