Iranska internetna »revolucija Twitter«

Kategorija: Blog | Datum objave: Saturday, 20. 06. 2009 | Avtor: Lenart Kučić

Moje sošolce brutalno pretepajo, ker se nočejo umakniti z ulice! Jočem, ko pišem tole sporočilo, je neznana iranska študentka, podpisana kot @nihonmama, v četrtek dopoldne zapisala na svojem osebnem profilu na Twitterju, spletnem portalu, na katerem uporabniki s kratkimi sporočili opisujejo svoje vsakdane.

Podobnih zapisov je bilo vsako novo minuto na tisoče. »Kako lahko državni mediji trdijo, da se v Iranu ne dogaja nič posebnega, po državi pa protestira na milijone ljudi,« se je spraševal uporabnik @Vote_normal, @fuzzytove pa je opozoril, da so iranske oblasti v zadnjih dneh zaprle večino komunikacijskih kanalov – od svetovnega spleta do mobilne telefonije – in tako poskušale prikriti »resnico o iranskih volitvah« pred svetovno javnostjo.

Kakšna naj bi bila ta resnica? Ko so prejšnji petek uradni viri razglasili prve neuradne rezultate iranskih predsedniških volitev, po katerih naj bi dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, se Musavijevi privrženci niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom. Ker so javnomnenjske raziskave pred volitvami napovedovale bistveno drugačen rezultat, iz notranjega ministrstva pa so ušle govorice o ponarejanju volilnega izida, so Ahmadinedžada obtožili, da je »ukradel volitve«, se odpravili na ulice in zahtevali novo štetje glasov.

Protestniki so zelo kmalu ugotovili, da jih oblasti ne bodo poskušale ukrotiti le s policijskimi enotami, solzivcem in gumijevkami, ampak tudi s temeljito komunikacijsko in medijsko blokado. Iranski elektronski cenzorji so že pred volitvami poskušali omejevati delovanje opozicije z nadzorom elektronskih komunikacij – elektronske pošte, spletnih forumov in mobilne telefonije. Ko so se začeli nedeljski protesti, pa so poskušali omogočiti tudi dostop do spletnih strani, ki bi uporabnikom ponujale objavljanje informacij o protestih, upočasniti internetne povezave in onemogočiti uporabo kratkih besedilnih sporočil sms. Iranski uporabniki svetovnega spleta tako niso mogli dostopati do svojih uporabniških računov na Facebooku in drugih družabnih spletiščih, objavljati videoposnetkov na YouTubu ali brez strahu pred tajno policijo objaviti zapisov na svojih spletnih dnevnikih (blogih). Poleg tega so oblasti poskrbele, da so kar najbolj otežile delo tujih novinarjev, jim omejile gibanje in prepovedale snemanje protestov ter izključile tuje satelitske kanale. Niso pa pomislile na spletno storitev, ki je (bila) med splošno javnostjo razmeroma neznana – Twitter.

Iranska »kibervojna«

Twitter, ki so ga pred dobrima dvema letoma začeli uporabljati predvsem komunikacijski zasvojenci, da so lahko na 140 znakih svojemu družabnemu omrežju sporočali, kaj v nekem trenutku počnejo, je tako v zahodnih medijih nepričakovano postal največji »junak« iranskih povolilnih dogajanj. Drugače od spletnega Facebooka in YouTuba, ki ju je mogoče razmeroma uspešno omejiti, je Twitter precej »odpornejši«, saj je mogoče prispevke objavljati tudi preko namenskih programov, mobilnih telefonov (sporočil sms) in drugih mobilnih naprav, ki nimajo hitre internetne povezave. Zato je najprej postal eden izmed pomembnejših komunikacijskih kanalov iranskih protestnikov, ki so z njegovo pomočjo snovali in usklajevali svoje akcije, nato pa so njihove zapise v začetku tega tedna opazili tudi zahodni mediji ter jih začeli množično vključevati v poročila o iranski povolilni krizi.

Zanimanje zahodnih medijev za fenomen iranske twit-o-lucije se je v prihodnjih dnevih tako stopnjevalo, da je postala že sama uporaba nove komunikacijske tehnologije velik medijski dogodek. Iranske oblasti so poskušale na različne načine preprečiti uhajanje sporočil o protestih: še bolj so omejile dostop do elektronskih komunikacij, aretirale nekaj komentatorjev, odnašale računalniško opremo in zasule pogovorne kanale s provladnimi ali izmišljenimi sporočili, da bi zmanjšale verodostojnost Twitterjevih zapiskov. Zato so se začeli številni tuji uporabniki Twitterja solidarnostno izdajati za Irance, da bi zmedli državne elektronske cenzorje, internetni aktivisti pa so objavljali spletne strani z nasveti za »informacijsko bojevanje« (kako prikriti identiteto ali preko tujih računalniških strežnikov obiti informacijsko blokado) ter jim posredovati posebne računalniške programe, ki so jih razvili za boj proti internetni cenzuri na Kitajskem. Vloga Twitterja pri iranskih protestih se je zazdela tako pomembna, da je vodstvo Twitterja celo preložilo nujna vzdrževalna dela, napovedana za prejšnji teden, kar naj bi jim po pisanju Washington Posta neuradno priporočili predstavniki ameriškega zunanjega ministrstva (kar so pri Twitterju pozneje zanikali).

Poleg zahodnih medijev in iranskih oblastnikov pa so se začeli za fenomen Twitter zanimati tudi številni blogerji in medijski komentatorji. Ti so v iranskih dogodkih že prepoznali prihodnost komuniciranja in političnega delovanja (denimo analitik Washington Posta Howard Kurtz) ali novo nezaupnico tradicionalnim medijem, ki naj bi brez prispevkov iranskih omreženih državljanov ostali skoraj brez informacij o dogajanju v Teheranu. Njihovega prepričanja, da se je prejšnji teden v Iranu zgodila pomembna politična, tehnološka in medijska revolucija, niso omajala niti opozorila, da je bil dejanski vpliv Twitterja zaradi omejenosti na mlajšo izobraženo populacijo v Iranu bistveno manjši, kot so mu ga pripisovali zahodni mediji, kritike tradicionalnih medijev pa naj bi letele predvsem na ameriške televizijske mreže (CNN in MSNBC), ki so imele zaradi konca tedna okrnjen informativni program in skoraj niso poročale o iranskih protestih – česar ni bilo mogoče očitati BBC-ju, Al-Jazeeri in številnim drugim medijskim hišam.

Twitter – fenomen trenutka?

Privlačne zgodbe o demokratičnih potencialih novih tehnologij, ki so (največkrat »mladim«) državljanom pomagale organizirano nastopiti proti zlorabi oblasti in z močjo informacij doseči pomembne politične spremembe, so se v zadnjih desetletjih pogosto znašle na naslovnicah svetovnih medijev. Ko so poskušale kitajske oblasti leta 1989 izključile satelitske in druge komunikacijske povezave, da bi tujim medijem omogočale objavo podob pokola na trgu Tiananmen, so se cenzuri izmuznili digitalni posnetki, ki so jih fotoreporterji posneli s predhodniki digitalnih fotoaparatov (Sonyjevimi Mavicami) in poslali preko telefona. Korejski »državljanski novinarji« naj bi leta 2002 s svojimi prispevki v spletnem časopisu OhMyNews odločili predsedniške volitve, milijonska »pametna množica« filipinskih državljanov, ki so jih povezali mobilni telefoni, je leta 2001 domnevno zrušila predsednika Josepha Ejercita Estrado, neznani iraški blogerji, kakršen je bil mladi iraški arhitekt Salam Pax, pa so s svojimi zapisi mimo televizijskih mrež sporočali svetu, kako v resnici poteka ameriška »vojna proti terorizmu«.

Podobno vlogo naj bi nove komunikacijske tehnologije odigrale tudi med »oranžno revolucijo« v Ukrajini leta 2006 in prvo »revolucijo Twitter«, ki se je med letošnjimi aprilskimi parlamentarnimi volitvami zgodila v Moldaviji. Vendar se je doslej še vedno izkazalo, da je šlo za večplastne družbene in politične fenomene, ki jih pozneje ni bilo mogoče ponoviti ali jih pripisati izključno vplivom novih tehnologij. V večini omenjenih primerov so se državljani uprli proti represivnim političnim režimom in s pomočjo novih komunikacijskih tehnologij podprli (opozicijske) politične kandidate, ki niso imeli dostopa do tradicionalnih medijev, ker jih je obvladovala vladajoča stran. Zelo podobno se je zgodilo v Iranu, saj je Ahmadinedžadov režim cenzuriral Musavija na vseh tradicionalnih medijskih kanalih in zaprl dostop do Facebooka, zato je bil svetovni splet za njegove privržence edini prostor, kjer so lahko objavljali svoja mnenja in izvedli vsaj skromno predvolilno kampanjo.

Domen Savič, sourednik portala e-demokracija.si, je zato opozoril, da se moramo tudi v primeru iranske »revolucije Twitter« zavedati, da je Twitter je še vedno samo tehnologija, ki sama po sebi nima neke vnaprej določene funkcije ali namena. »Trenutno se lahko zaradi prenapihnjenega medijskega poročanja marsikomu zdi, da so posamezniki s pomočjo Twitterja v Iranu izvedli totalno revolucijo, brez tehnologije pa to ne bi bilo mogoče,« je pojasnil Savič. Vendar je to le prvi vtis. Ker spletne tehnologije omogočajo hitro izmenjavo in ojačevanje mnenj, lahko hitro ustvarijo občutek, da za njimi stoji veliko število posameznikov. Poleg tega je revolucionarno komunikacijsko odpiranje Irana – ki velja v zahodni javnosti za značilen primer skrajno zaprte islamske družbe – že samo po sebi priložnost za prvorazreden medijski spektakel, ki je še okrepil vtis, da se je v Iranu zgodilo nekaj velikega, je povedal spletni strateg Vuk Ćosić.

Skušnjava medijem prijazne spektakularnosti

Prvorazredno medijsko navdušenje nad »revolucionarnimi« rabami novih tehnologij pa ima tudi nekatere negativne posledice, saj lahko postane medijska prepoznavnost namen in ne sredstvo spletnega aktivizma. V tem primeru se številni aktivistični projekti zlahka izgubijo v »iskanju medijem prijazne spektakularnosti, namesto da bi domiselno izkoristili obstoječ, neverjetno bogat arzenal priložnosti za direktno demokracijo, v kateri teh klasičnih medijev morda niti ne potrebujejo več«, je povedal Ćosić. Podobno nevaren je razmah »klik-demokracije«, kjer se uporabnikom zazdi, da že s svojo (medijsko odmevno) spletno udeležbo razrešujejo konflikte v resničnem, neinternetnem svetu, je prepričan Savič. Pri tem pa pogosto spregledajo, da je lahko njihova velika medijska zmaga zgolj navidezna, kar se je nedavno zgodilo spletnim uporabnikom, ki so ameriškega predsednika Baracka Obamo obtožili prelomljene predvolilne obljube in ga s peticijo pozvali, naj se dane obljube drži. »Obama se je posul s pepelom in se jim opravičil. Avtorji peticije, ki so zanosno slavili zmago spletne angažiranosti, pa so čisto pozabili, da so se zavzeli za spremembo Obamove odločitve in ne zato, da bi od njega dobili opravičilo,« je pojasnil Savič. O tem pa ni poročal skoraj nihče.

Prelomljena predvolilna obljuba predsednika Obame, ki naj bi mu na poti k volilni zmagi največ pomagala prav domiselna in medijsko opevana uporaba novih komunikacijskih tehnologij, zato potrjuje tezo, ki jo je v svoji knjigi Digital Sublime zapisal ameriški politični ekonomist Vincent Mosco. Nove komunikacijske tehnologije postanejo družbeno zanimive šele, ko postanejo tehnološko dolgočasne. Prave družbene spremembe se zato nikoli ne zgodijo tedaj, ko se zdi uporaba neke tehnologije nova in revolucionarna, ampak šele v trenutku, ko postane samoumevna (uporaba spleta za nakupovanje in politično komuniciranje …). Ker pa so vsakdanje tehnologije za spektakla željne medije nezanimive, mediji resničnih družbenih premikov pogosto sploh ne zaznajo. Če ima Mosco prav, se bo tudi resnična iranska revolucija morda šele zgodila – le bistveno manj opazno kot sedanja revolucija Twitter.

Besedilo je bilo prvič objavljeno v Sobotni prilogi, 20.junija 2009