S filtrom

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 31. 03. 2010 | Avtor: Lenart Kučić

Pred dobrimi petimi leti je OZN v Tuniziji sklicala svetovni vrh o informacijski družbi. Večina udeležencev se je zbrala v glavnem mestu Tunisu, nekateri pa so morali prenočišče poiskati v okoliških krajih. Ko so ti obiskovalci priključili svoje računalnike na svetovni splet, so ugotovili, da v Tuniziji obstajata dva interneta. Eden za udeležence konference in drugi za običajne Tunizijce.

V konferenčnem okolju je internet deloval »normalno« – pokazale so se vse spletne strani in iskalni zadetki. Zunaj je bilo drugače, saj uporabniki niso mogli odpreti določenih strani, ki so omenjale človekove pravice, ali so se kako drugače zamerile tunizijskim oblastem in njihovim vrednotam. Tunizija je namreč ena izmed številnih držav, ki iz takih ali drugačnih razlogov filtrirajo dostop do svetovnega spleta.

To anekdoto sta v uvodu zapisala Jonathan Zittrain in John Palfrey, sourednika knjige Access Denied – The Practice and Policy of Global Internet Filtering. Omenjena knjiga je povzela obsežno raziskavo o omejevanju dostopa do svetovnega spleta, ki jo je med leti 2003–2006 izvedlo združenje Open Net Initiative, in je do danes ostala eden izmed redkih poskusov, s katerim so poskušali avtorji odgovoriti na nekaj temeljnih dilem, povezanih s filtriranjem interneta.

Zanimalo jih je, s kakšnimi argumenti države utemeljujejo nadzor internetnega prometa, s kakšnimi ukrepi ga izvršujejo (pravnimi, tehničnimi …) in kakšni so učinki teh poskusov. Poleg načelnih vprašanj pa so pripravili tudi podrobne analize primerov, s katerimi so ugotavljali, kako se filtriranje interneta obnese v praksi, koliko držav ga tudi v resnici uporablja ter kakšne obrambne mehanizme so razvili uporabniki interneta in ponudniki spornih storitev, da bi kljub filtriranju prišli do želenih spletnih vsebin in storitev.

Ugotovili so, da ukrepi za nadzor internetnega prometa popolnoma neučinkoviti, če se jih država ne loti sistemsko in v sistem filtriranja zajame celoten sistem internetnega ekosistema: ponudnike dostopa, storitev, davčno upravo, finančne ustanove (banke, izdajatelje plačilnih kartic …), diplomacijo, lobiranje v mednarodnih organizacijah, varnostne službe in zakonodajo. Če se država odloči za tako temeljit pristop, pa skoraj nujno krši načelo sorazmernosti, saj so »učinkovite« metode internetnega nadzora tako restriktivne, da povzročajo več škode kot koristi. Predvsem zato, ker brez pravega premisleka in javne debate ustvarijo sisteme, ki jih je mogoče zelo preprosto uporabiti (zlorabiti) tudi v drugačne namene in sprožijo verižno reakcijo dogodkov, ki jih kmalu ne more več nihče obvladovati.

Lep primer je zahteva po blokadi tujih spletnih stavnic, ki jo je v novi zakon o igrah na srečo zapisal slovenski Urad za prirejanje iger na srečo. Njihov namen je bil preprost: preprečiti slovenskim hazarderjem, da bi stavili na tujih spletnih stavnicah, ker ima država nad igrami na srečo pač monopol. Vendar si ni zakonodajalec zastavil niti najbolj preprostih vprašanj, ki jih zahteva načelo sorazmernosti: ali bo predlagan ukrep – blokada spletnih stavnic, za katere morajo poskrbeti ponudniki internetnih storitev – v resnici dosegle svoj uradni namen (ubranile državni monopol nad igrami na srečo) in kakšne bodo posledice tega ukrepa.

Odgovor na prvo vprašanje je jasen: predlagan model je popolnoma neučinkovit in ne bo odpravil stav na tujih spletnih stavnicah (o tem Slo-tech in Delo). Predvidljive pa so tudi njegove posledice. Ko država ugotovi, da njena metoda nadzora interneta (ali česar koli drugega) ne deluje, se praviloma ne začne spraševati o smiselnosti ukrepa, ampak poskusi najti nove, domnevno učinkovitejše rešitve: sprejemati strožjo zakonodajo, večati pooblastila represivnim organom ali uvajati obsežne zbirke zasebnih podatkov, ki bodo domnevno izboljšale učinkovitost njenega nadzora.

Hkrati se v proces začnejo vključevati najrazličnejše interesne skupine in lobiji, ki poskusijo v zakonodajo zapisati svoje interese: uradi za intelektualno lastnino, zasebna »kreativna industrija«, verske skupnosti, združenja za zaščito otrok na spletu in vsi ostali, ki jih sedanja »razpuščenost« svetovnega spleta moti – zaradi političnih, finančnih ali svetovnonazorskih razlogov. Te interese pa zmore prepoznati in ustrezno (»sorazmernostno«) pretehtati le zakonodajalec, ki razume, da lahko nekaj nepremišljenih odstavkov zakona o igrah na srečo že v bližnji prihodnosti neposredno vpliva na usodo svobode izražanja in pravice do zasebnosti na svetovnem spletu.

Od slovenskih poslancev, ki so med spreminjanjem zakona o igrah na srečo v parlamentu razkazovali le svoje popolno nepoznavanje interneta, take razsvetljenosti ni mogoče pričakovati. Prav tako ne od pristojnega direktorata za informacijsko družbo, ki bi kot pristojni organ edini lahko vplival na vsebino spornega zakona, a se je raje omejil na objavljanje zaskrbljenih stališč, ko je bil zakon že sprejet.