Mladi in nesrečni – nič čudnega, da mladina noče sodelovati v političnih procesih
Kategorija: Kolumna | Datum objave: Sunday, 25. 11. 2007 | Avtor: Lenart Kučić
Vprašanje, zakaj je mlade tako težko navdušiti za politično – ali kakršno koli drugo javno delovanje – si redno zastavljajo številni politiki, akademiki in lastniki medijskih podjetij. Prvi zaskrbljeno pogledujejo na svoje borne strankarske podmladke, drugi se sprašujejo, kaj tovrstna pasivnost mladih pomeni za prihodnost demokracije, tretji pa tuhtajo, kakšne novičarske vsebine bodo sploh še lahko prodajali novim generacijam medijskih občinstev.
Problem nezanimanja mladih za politiko ter večino drugih »resnih« novic o domu in svetu sicer ni nekaj novega, nam je priznala Lesley Henderson, profesorica na univerzi Brunel, ki bo v prihodnjih mesecih zaključila obsežno raziskavo o mladih gledalcih (Television News, Young People, and Politics – Generation Disconnected). Vendar je postal v zadnjem desetletju še precej bolj pereč, saj se je izkazalo, da politične vzdržnosti mladih ne morejo več pojasniti preproste teze, kakršna je denimo generacijska razlaga – da se začnejo državljani šele s prevzemanjem pomembnejših življenjskih odgovornosti (zaposlitve, družine …) zavedati pomena odločitev, ki jih sprejemajo sivolasi gospodje v parlamentarnih dvoranah, zato se tedaj poveča tudi njihovo zanimanje za »politiko«.
Ta razlaga temelji na najmanj dveh spornih domnevah, je prepričana Hendersonova. Vse več mladih odraslih iz takih ali drugačnih razlogov ne prevzema »pomembnih življenjskih odgovornosti« do tridesetega leta in naprej, kar precej spremeni tradicionalno dojemanje mladosti. Hkrati se ti mladi odrasli (udeleženi v raziskavi) dobro zavedajo pomena socialnih, gospodarskih in drugih političnih vprašanj, ampak se zavestno odrekajo spremljanju političnih novic, ker se v njih preprosto – ne najdejo. Politika je zanje le prazen medijski spektakel, namenjen tistim naivnim odraslim, ki še verjamejo, da lahko z udeležbo na volitvah kar koli spremenijo.
Od spremljanja poročil pa jih ne odvrača le nezanimanje za politiko, ki v novičarskih medijih še vedno prevladuje, ampak tudi način, na katerega mediji obravnavajo – njih. Ko so med raziskavo analizirali 2130 televizijskih poročil, so ugotovili, da mladi nastopajo le v približno 200 prispevkih, kjer so večinoma prikazani kot problem ali del problema, je pojasnila Hendersonova. Medijska podoba mladega Britanca je zato omejena na prestopnika, žrtev nasilja, pijanca ali terorista. Edina izjema je prikazovanje »mladih uspešnežev«, na primer športnikov, zvezdnikov ali aktivistov, a se tudi oni pogosto pojavijo v negativnem kontekstu: kot žrtve prezgodnje slave. Dekleta so zastopana še slabše od fantov, zelo pomembna je tudi etnična pripadnost. Afrokaribski fantje praviloma nastopijo v vlogi prestopnikov, dekleta so žrtve ali ponudnice spolnih storitev, mladi Arabci pa osumljeni terorističnih naklepov. Ton, ki spremlja te novice je praviloma pokroviteljski, celo odkrito slabšalen, so raziskovalcem povedali mladi intervjuvanci.
Kako lahko pričakujemo, da bodo mladi postali obveščeni, politično dejavni državljani, če upoštevamo, da sodobna politika nagovarja svoje potencialne volivce skoraj izključno preko množičnih medijev, ki mlade gledalce dejavno odvračajo od spremljanja informativnega programa, se sprašuje Hendersonova. Sploh zato, ker večina njenih političnih in uredniških sogovornikov niti ne zazna svojega deleža krivde. Politiki krivijo medije, ker s pretirano kritičnim poročanjem ustvarjajo vtis, da je s politiko vse narobe. Uredniki razmišljajo, da bi morali mladim gledalcem ponuditi »zanimivejše«, bolj mnenjsko obarvane oblike poročil, ki jih ne bi obremenjevala dolgočasna dejstva. Sporočila, ki jim ga namenjajo mladi gledalci, pa ne sliši nihče.
 Na glavno stran | |
Arhiv  |
