Slovenski otroci na spletu so nadpovprečno intenzivni uporabniki

Kategorija: Slovenija | Datum objave: Monday, 21. 02. 2011 | Avtor: Barbara Kvas

Prvo poročilo raziskave Mladi na netu razkriva zanimive podrobnosti in vzorce o rabi interneta med slovenskimi otroci in mladino – in tudi nekaj presenečenj.

“V primerjavi z drugimi državami v Evropski uniji bi lahko dejali, da so naši otroci zelo intenzivni uporabniki interneta in da zelo hitro posvajajo novosti, glede tega so zagotovo nadpovprečni,” je povedala sociologinja Bojana Lobe, vodja raziskave Mladi na netu, ki jo izvajajo na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Med slovenskimi otroci in mladino jih internet dnevno uporablja 70 odstotkov, med njimi dve tretjini celo večkrat dnevno.

Mladi so naklonjeni tudi mobilnemu dostopu do interneta, saj jih skoraj dve tretjini uporablja mobilni telefon, ki omogoča dostop do interneta, skoraj polovica vseh mladih anketirancev pa to možnost tudi uporablja.

“Obenem so mladi uporabniki interneta v Sloveniji malo bolj preudarni in pazljivi kot njihovi vrstniki v drugih evropskih državah, kar je morda posledica tega, da je slovenska družba v splošnem malo bolj zadržana,” je dodala Lobetova in izpostavila, da je pravzaprav tudi to zelo pozitivno.

Gotovo ne preseneča, da je najpogostejša spletna dejavnost slovenske mladine brskanje po straneh socialnih omrežij – dnevno to počne kar dve petini vseh anketirancev, vsaj nekajkrat na teden pa še dodatna petina, pri čemer so opazne razlike med posameznimi starostnimi skupinami: najbolj intenzivni so adolescenti med 15. in 17. letom starosti.

Na svojih straneh v teh omrežjih imajo v povprečju 249 prijateljev, pri čemer med spoloma ni bistvenih razlik; pri različnih starostih pa se to število giblje od 49 prijateljev pri otrocih med osmim in desetim letom pa do 337 v najstarejši skupini, to so med 18. in 19. letom starosti, je pokazala raziskava, ki je zbrala odgovore skoraj 700 anketirancev iz 119 slovenskih okolišev.

Čeprav neprevidna in nesmotrna raba interneta odpira vrata raznim tveganjem in grožnjam, je raziskava prav glede tega postregla s prijetnim presenečenjem. “Tveganih dejavnikov in dejavnosti je manj kot si odrasli mogoče predstavljamo oziroma koliko smo predpostavljali, saj je raziskava pokazala, da okoli polovica otrok nima nobenih bolečih izkušenj pri delu z internetom, kar se mi zdi dobra številka,” je povedala Lobetova.

Prijetno preseneča, da srečanja v živo mladih, ki so se pred tem poznali samo prek interneta, niso nujno slaba: skoraj polovica jih je ocenila kot zelo dobra, nadaljnji dve petini pa kot dobra, vendar nič posebnega: le po en odstotek jih je opisal kot neizpolnjeno pričakovanje oziroma kot neprijetno. “To še ne pomeni, da je takšna srečanja treba spodbujati, a je vendarle lahko v premislek, da niso nujno nevarna in da prinašajo tudi pozitivne priložnosti,” je komentirala Lobetova.

Previdnost ob tem nikakor ne bo odveč: dobra desetina otrok med osmim in desetim letom je doživela, da je oseba, ki se je v spletu predstavljala za otroka, v resnici izkazala za odraslo osebo, starejšim mladostnikom pa se je to zgodilo v od 6 do 8 odstotkih primerov.

Med negativnimi presenečenji, ki jih je razkrila raziskava, najbolj izstopa zelo nizka udeležba staršev. “Otroci so poudarili, da se starši ne ukvarjajo z njihovim delom in prisotnostjo v internetu in da pogosto ne dobijo smernic, nasvetov, kako se v internetu obnašati do drugih ljudi,” je dejala naša sogovornica. Ali je to morda posledica tega, da si mnogi straši tudi pri drugih vprašanjih ne vzamejo dovolj časa za otroke? Lobetova odgovarja: “Težko bi rekla, nismo delali raziskav o tem, a je mogoče.”

Skrbeti bi nas moralo tudi to, da je skoraj četrtina slovenske mladine, ki je pri delu v spletu vendarle prejela neprijetne ali boleče vsebine, pošiljatelju odgovorila na enako neprijeten ali boleč način, kar je tudi njihov najpogostejši odziv: le 18 odstotkov jih je poskusilo blokirati sporočila te osebe, 12 odstotkov jih je odgovorilo s prošnjo, naj se pošiljanje neha (kar sicer tudi ni najboljši odziv), le 5 odstotkov je povedalo staršem in prav nihče učitelju.

Poleg tega, da tudi te številke namigujejo na nezadostno komuniciranje med starši in otroci, je še bolj moteč najpogostejši odziv. “Žrtev s tem postane tudi napadalec,” Lobetova pojasnjuje nepričakovano visoko stopnjo agresije in nestrpnosti.

Vir: SiOL