Lažna medijska revolucija
Kategorija: EU | Datum objave: Monday, 14. 03. 2011 | Avtor: Barbara Kvas
Če ste bili doslej prepričani, da na Hrvaškem potekata vsaj dve veliki protioblastni revoluciji, tista prek spletne socialne mreže Facebook in revolucija veteranov domovinske vojne, ste v veliki zmoti. Toda ne po svoji krivdi.
Takšno zgodbo so vam v želji po dramatičnosti, senzacionalizmu, povečevanju gledanosti oziroma branosti in predvsem zaradi neznanja uspešno prodali nekateri domači mediji. Ste prepričani, da je val arabskih revolucij pljusknil vse do slovenskih meja? Da se je tudi Hrvaški »zgodila« Tunizija, Libija, Egipt? Še ena velika medijska manipulacija.
Laž št. 1: Facebook revolucija
Na Hrvaškem se je gibanju, ki se je oblikovalo na pobudo razvpitega Ivana Pernarja, nezadovoljnega mladeniča, ki bi rad zrušil nesposobno oblast in med drugim nacionaliziral banke, neupravičeno prilepil vzdevek »facebook revolucija«. Ta s primerljivimi v arabskem svetu nima prav nič skupnega. Manjši del tistih, ki vsak drugi dan odhajajo na ulice, se je res mobiliziral prek te mreže, večina se je mobilizirala po tem, ko so zgodbo napihnili mediji. Brez medijskega posredovanja in pozornosti bi bila »revolucija« precej klavrna. Medtem ko je podobne civilnodružbene akcije na facebooku podpiralo na tisoče ljudi, je Pernar na svoji osebni strani in strani gibanja zbral zanemarljivih 1900 podpornikov.
Pernarju za zdaj vsak drugi dan še uspeva zbrati več sto ljudi, vendar je čedalje bolj očitno, da mu organizacija zaradi nejasnih ciljev in spornih izjav vse bolj polzi iz rok. V ospredje prihajajo aktivisti z izkušnjami v študentskih in drugih civilnodružbenih protestih, kakor je bil tisti proti uničevanju zagrebških ulic. Vendar pa je mobilizacijska moč zaradi neposrečenega vodstva, neartikuliranih zahtev in splošne apatije med državljani zelo majhna. V državi, ki ima 4,5 milijona prebivalcev, Zagreb s širšo okolico pa 1,2 milijona, je za zdaj dva tisoč ljudi njihov največji domet. Ki ima, kakor rečeno, s facebookom malo skupnega, še manj pa s facebook revolucijami na Bližnjem vzhodu oziroma v severni Afriki.
Laž št. 2: Veteranska revolucija
Veteranske revolucije na Hrvaškem ni. Zadnjo februarsko soboto so se nezadovoljni borci sicer zbrali na osrednjem zagrebškem trgu, da bi se uprli oblasti, ker po njihovem ne varuje njihovih privilegijev, pridobitev domovinske vojne in njenih junakov, kakršen je Tihomir Purda, vukovarski borec, aretiran v BiH na podlagi srbske tiralice, ker da je odgovoren za vojni zločin (Purdo so v četrtek izpustili iz izročitvenega pripora, ker je srbsko tožilstvo odstopilo od pregona). Pred in med protestom ter po njem je bilo povsem jasno, da je veterane, ki so prišli na trg, zlorabila skrajna desnica. Ta želi izkoristiti politično, moralno in gospodarsko krizo v državi ter oslabljeno HDZ za preboj do centrov moči.
Nesrečnega Purdo so izrabili, da bi na Trg bana Jelačića privabili čim več veteranov. Ni jim uspelo, čeprav je prišlo kakšnih štiri tisoč nezadovoljnežev. Večina najpomembnejših in največjih veteranskih združenj se protesta ni udeležila iz vsaj dveh razlogov: so pod nadzorom HDZ, ki jim zagotavlja velike materialne koristi, ali pa so prepoznali neokusen poskus skrajnih desničarskih krogov. Spoznanje, da jih radikalne politične struje zlorabljajo, kakor tudi izpustitev Purde, je njihovo moč skoraj v celoti izničilo. Širše javnosti prav tako niso prepričali, saj ta bolj verjame zmernim veteranskim združenjem in vojnim legendam, kot je Mile Dedaković – Jastreb. Na protestu ni manjkalo sovražnega govora in poveličevanja najokrutnejših vojnih zločincev, kar je javnost še dodatno odvrnilo od solidarnosti s skrajnimi veteranskimi združenji.
Laž št. 3: Izredne razmere
Nekateri slovenski mediji veteranski protest neupravičeno povezujejo z edinim večjim incidentom na dosedanjih protestih, ko je dvesto vročekrvnežev izzvalo omejen spopad s policijo. Televizije te posnetke še naprej objavljajo, ko poročajo o kakršnihkoli dogodkih iz Hrvaške, in s tem ustvarjajo lažen občutek, da na Hrvaškem vladajo izredne razmere in da je glavno mesto nevaren kraj. Nič od tega ni res. Incident, kakršnih je po Evropi na tisoče, so nekateri slovenski mediji, ki slovijo po dramatiziranju, brez slabe vesti postavili ob bok nasilju, ki se dogaja v arabskem svetu.
Lažna in popačena slika stanja na Hrvaškem je marsikoga odvrnila od potovanja tja, bodisi zaradi obiska sorodnikov ali drugih opravkov. Ponavljanje dramatičnih slik spopada nekaj deset huliganov, policiji znanih z nogometnih igrišč, je zato manipulacija, kakršne si mediji, ki želijo biti verodostojni, ne bi smeli dovoliti. V času tega omejenega spopada je hrvaška prestolnica živela svoj običajni sobotni vsakdanjik. Le nekaj metrov od ulice, v kateri je potekal spopad, so ljudje pili kavo, se sprehajali, nakupovali ali opazovali miren veteranski protest.
Laž št. 4: Hrvaška, Tunizija, Egipt, Libija
Najbrž največja medijska manipulacija je poskus medijev, pri tem je prednjačila Pop TV, da bi dogodke v Zagrebu – torej nekaj precej benignih in maloštevilčnih protestov in divjanje dvesto mladeničev – izenačila z dogodki in tudi nasiljem v Tuniziji, Egiptu ali Libiji. Takšno početje je nedopustno. Med tamkajšnjimi gibanji in dogodki na Hrvaškem ni niti ene povezave. Stanje na Hrvaškem je bilo še najbolj podobno, čeprav v minimalni izvedbi, protestom v nekaterih članicah Evropske unije, kakor sta Grčija ali Francija.
Peščica protestnikov na Hrvaškem res zahteva odhod oblasti, toda to nima nobene skupne točke z rušenjem diktatorskih režimov v arabskem svetu. Povezovanje obeh gibanj je neumnost. S tem se Hrvaški povsem ne(u)pravič(e)no lepi etiketa diktatorske države, kjer nezadovoljne množice rušijo samodržce. Hrvaška je, ne glede na tako neprimerno in lažno posploševanje, demokratična evropska država, ki ni niti v enem trenutku zdrsnila proti revolucijam, kakršnim smo priča nekoliko dlje od naše domovine.
Težava št. 1: Hrvaška je del Slovenije
Takšna neodgovorna politika nekaterih slovenskih medijev je posledica ne toliko nepoznavanja razmer pri sosedih kakor prepričanja, da so tudi najmanj pomembni in obrobni dogodki na Hrvaškem v središču zanimanja slovenskih bralcev oziroma gledalcev. Doktrina »Hrvaška je del Slovenije« je zgrešena in sodi med novejše slovenske medijske fenomene, ki so nastali kot posledica burne meddržavne zgodovine in nesporazumov zadnjih let. Podobnih ali enakih dogodkov, ki se dogajajo pri drugih sosedih ali drugod po EU, mediji ne obravnavajo na enak način in tega utemeljujejo z »bližino« in »zanimanjem občinstva«. To je sicer deloma res zaradi gospodarskih, turističnih in drugih povezav, kljub temu pa ne opravičuje pretiravanja v poročanju.
Resnica št. 1: Vroče bo
Hrvaška bo v prihodnjih tednih in mesecih priča še veliko demonstracijam, saj odhod na ulice napovedujejo številne družbene skupine, ki zahtevajo boljše življenje in slovo nesposobne oblasti. Število protestnikov se zaradi poglabljanja splošne krize z vsakim protestom povečuje in pri tem se bodo dogajali tudi incidenti, kar bo morala vlada vzeti v zakup pri trmastem vztrajanju na oblasti.
Toda ulica, tudi če bo razbita apatija večine državljanov ali če bo protestna gibanja prevzela opozicija, ki ima edina možnost velike mobilizacije (kar sicer ni zelo verjetno), v nobenem primeru ne bo zamenjala oblasti, ampak se bo to zgodilo na letošnjih volitvah. To je vsa zgodba »revolucij« na Hrvaškem.
***
Slovenija: daleč od »facebook« revolucije?
Na facebooku je cela vrsta skupin, v katerih se zbirajo privrženci z jasnimi opredelitvami do slovenske oblasti in politike v celoti. Domen Savič, sourednik portala E-demokracija.si, sicer temu pravi »klik demokracija«, ki državljane načeloma celo pasivizira. Zdi se jim namreč, da so že izrazili protest ali izvedli neko politično akcijo, če se na facebooku včlanijo v skupine, kot sta »Pahor naj odstopi« ali »Janša naj gre v zapor«. Skupina »Davki so previsoki in vlada je zanič« ima tako dva tisoč podpornikov, ki – razen sodelovanja v spletni debati – v resnici niso politično aktivni. Edina »spletna« tema, ob kateri se je pri nas doslej mobilizirala večja množica na terenu, je bila akcija Očistimo Slovenijo. Kako uspešen bo poziv gibanja Nismo rojeni le zase, naj se državljani udeležijo shodov proti vladi 1. aprila oziroma 1. maja, pa bomo šele videli.
Strokovnjaki so sicer skeptični. Družabna omrežja so namreč samo orodje za politično akcijo, sprožilec pa so splošne ekonomske in družbene razmere. V arabskem svetu je upor posledica dolgoletnih diktatur, socialnih razlik, revščine in izključenosti množic. Kljub nezadovoljstvu in razočaranju slovenskih državljanov nad razmerami ter nad političnimi in ekonomskimi elitami so ta hip primerjave s severno Afriko po mnenju strokovnjakov precej neprimerne. Če pa bi se socialno-ekonomske razmere zaostrovale, protesti seveda niso izključeni, tudi med uporabniki facebooka, ki so v večini – vendar ne izključno – pripadniki mlajše generacije, odrinjene na družbeni rob.
Tanja Starič
***
Od zvočnih kaset do facebook generacije
Ko je leta 1979 izbruhnila islamska revolucija v Iranu, so pomembno vlogo odigrale tudi zvočne kasete – nova tehnologija, s katero je bilo mogoče snemati in presnemavati govore ajatole Homeinija ter jih predvajati na političnih shodih. Homeinijevi privrženci so s kasetami premagovali medijsko blokado, saj ajatolov glas ni imel dostopa do radia in televizije. Hkrati so jih lahko poceni razdeljevali med udeležence shodov, ti pa so jih razširjali med sorodnike in znance v domačih skupnostih.
Če bi se iranska revolucija zgodila danes, bi jo mediji namesto »islamska« verjetno poimenovali kar »kasetna« – podobno kot se je pred dvema letoma zgodilo z iransko »revolucijo twitter«. Poimenovanje prelomnih družbenih in političnih dogodkov po internetnih tehnologijah je namreč v zadnjem desetletju postalo skoraj samoumevno. Filipinskega predsednika Josepha Estrado je leta 2001 odnesla »revolucija sms«. Predsedniške volitve v Južni Koreji leto pozneje je odločila »blogerska revolucija«. Ameriški predsednik Barack Obama je 2008. zmagal v »internetni volilni kampanji«, severnoafriške režime pa letos z istoimenskimi revolucijami ruši »generacija facebook«.
Poznejše analize so pokazale, da so internetne in druge komunikacijske tehnologije pri omenjenih dogodkih odigrale bistveno manjšo vlogo, kot kažejo njihova medijska poimenovanja. Nove komunikacijske tehnologije sicer lahko postanejo pomembno orodje za širjenje idej in organizacijo političnih gibanj, kadar jih stari politični režimi ne nadzorujejo tako temeljito kot tradicionalnih (centraliziranih) medijskih in komunikacijskih sistemov. Prav tako lahko pomagajo spletati decentralizirane (mrežne) oblike povezovanja, ki jih ne omejujejo meje nacionalnih držav. Vendar so tehnologije še vedno predvsem orodja in ojačevalci družbenih procesov.
Revolucije se ne zgodijo zato, ker se je na facebooku zbralo 60 tisoč podpornikov neke skupine, ideje ali pobude. Razplamtijo se šele tedaj, ko se v nekem okolju dovolj dolgo slabšajo življenjske razmere, da revščine ne občutijo samo nižji sloji, temveč tudi delavski in srednji družbeni razred. Poleg padanja življenjskega standarda pa se mora hkrati stopnjevati nezadovoljstvo zaradi politične, gospodarske, socialne in kulturne nestabilnosti. V takih okoliščinah ni več bistveno, kakšna orodja imajo protestniki na voljo, saj lahko revolucionarne plamene zaneti katerakoli komunikacijska iskra – kasete, mobilniki ali nožno raznašanje natisnjenih letakov.
Na take podrobnosti lahko opozorijo kvečjemu izkušeni analitiki in dopisniki, ki dobro poznajo okolje, o katerem poročajo, zato družbe ne poskušajo razlagati s spletnimi fenomeni. Takih ljudi pa je zaradi dolgoletnega krčenja dopisniških mrež in prevladujoče internetne ideologije v medijih vse manj.
Lenart J. Kučić
Vir: Delo
