Amputirana slovenska levica

Kategorija: Kolumna | Datum objave: Wednesday, 26. 10. 2011 | Avtor: Karmen Špiljak

Opazovanje predvolilnega raztegovanja in kazanja mišic postavi slovensko politiko v drugo perspektivo in zgrešena izvedba naše predstavniške demokracije postane bolj izrazita. V resnici namreč sploh ne gre več za to kdo bo najbolj prepričljivo zastopal voljo ljudstva, ampak predvsem za to, kdo ima prav in kdo bo prej ter bolje dokazal, da se njegov politični nasprotnik moti. Kaj si ob vsem tem mislijo volivci in volivke ni pomembno. Namreč po poročanju medijev sodeč vsi le nestrpno pričakujejo izid, ki bo tudi njim povedal ali so imeli prav ali ne. 

Ironija politike pa je žal globlja od predvolilnega cirkusa. Ljudstvo navsezadnje predstavljajo izvoljeni predstavniki, ki pa lahko zastopajo kvečjemu višji srednji in višji sloj. Nekdo, ki uživa sicer legitimne finančne in druge bonitete poslanske službe verjetno kaj kmalu izgubi stik s povprečnim prebivalcem/ko, ki politiko doživlja neposredno – skozi njene posledice. Povprečni delavki ali kmetu parlamentarci prisluhnejo kvečjemu pred volitvami, pa še to le z enim ušesom, da bi jim kasneje iz svojega programa lahko ponudili odgovor. Pri tem v resnici ne gre za dialog, ampak za broadcast serijskih monologov, ki ne predvidevajo sogovornika temveč zgolj poslušalca.

Tragikomika ni samo v tem, da so politiki prepričani, da vedo bolje od ljudstva, kaj ljudstvo potrebuje. V to namreč verjame tudi ljudstvo, morda z izjemo tistih, ki so prenehali hoditi na volitve. Nekateri zaradi pomanjkanja interesa, drugi zaradi pomanjkanja strank. Medtem ko je desnica bogato strankarsko založena in se celo cepi, da bi pritegnila več volivcev, ni levice najti nikjer. Tudi stranke, ki so se delno zavzemale za nekatere levičarske ideale, so sedaj zdrsnile popolnoma v sredino. Spet druge so neoliberalna načela poskusile prodati kot levičarka ter pri tem v mnogih pogledih tudi uspele.

Vendar v resnici prave slovenske levice med strankami ni, saj je skoraj zagotovo že vnaprej obsojena na amputacijo in kamenjanje s komunizmom. Slednje pa se skoraj neizogibno zaključi v še vedno nerazčiščeni slovenski partizanski in domobranski preteklosti. Zadnje upanje, ki ga še vidim, je novo vzniklo Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije. Vendar je glavno vprašanje ali se bodo levi volivci in volivke po toliko razočaranjih sploh še potrudili iti do volišča. Slovenska levica je namreč kot fantomski ud: kljub amputiranosti vzbuja občutek prisotnosti. Pa čeprav samo iz naslonjača.