Volitve 2011: Brez strategije nad volilce s spleta

Kategorija: Slovenija | Datum objave: Monday, 7. 11. 2011 | Avtor: Barbara Kvas

Splet že dolgo ni več le “rezervni kanal”, po katerem bi politične stranke, liste in navsezadnje (politično) angažirani posamezniki naslavljali morebitne volilce. Res pa je tudi, da se prav v novem mediju z letala vidi razlika med bolj in manj spretnimi uporabniki. Med etabliranimi parlamentarnimi strankami z rudimentarnostjo spletne strani zagotovo izstopa DeSUS, medtem ko so ostale nove in stare stranke dojele pomen ne le spleta, pač pa predvsem socialnih omrežij in twitterja.

Še posebej letos, ko so volitve prišle predčasno in stranke zalotile sredi zime v kratkih rokavih, s praznimi blagajnami, bo splet kot poceni komunikacijsko orodje zagotovo odigral večjo vlogo, kot jo je imel ob zadnjih volitvah.

“Čeprav imajo vse parlamentarne stranke svoje spletne strani, ki ponujajo obilo informacij o poslanstvu in delovanju strank (kar kaže na to, da se zavedajo pomena uporabe spleta), pa menim, da same stranke ne uporabljajo vseh orodij, ki jih splet ponuja. Tako je na primer mogoče zaznati relativno nizko stopnjo interaktivno-komunikacijske razsežnosti, ki bi omogočila dvosmerno komunikacijo med političnimi akterji in volilci. Največkrat se pojavlja zgolj možnost komunikacije preko direktnega kontakta (e-pošta), redko pa se uporabljajo forumi, klepetalnice, blogi. Prav tako je relativno šibko izkoriščen potencial spleta na področju samopromocije in mobilizacije volilcev,” o spletnem “dosegu” politikov meni dr. Rudi Klanjšek, docent na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Domen Savič, sourednik neodvisnega portala e-demokracija, opozarja, da se “politični splet” zgodi praviloma nekaj dni pred uradnim začetkom predvolilne kampanje. “Spontano in na prvi pogled brez pravega načrta se stranke in strankarski veljaki odpravijo na splet iskat široko ljudsko podporo in pri tem skušajo prikriti dejstvo, da so še pred dnevi spletno komunikacijo zanemarjali oziroma jo v najboljšem primeru jemali kot nujno zlo,” pravi Savič.

Odsotnost celostne spletne komunikacijske strategije, ki bi jo stranke in njeni veljaki gojili vse leto in s katero bi na spletu vzpostavili mehanizme resnične elektronske participacije, je glavni razlog za panično komuniciranje v predvolilnem obdobju – glavni cilj je v čim krajšem času čim večje število komunikacijskih kanalov “zapacati” s predvolilnimi slogani in obljubami, pokazati ljudskost in vzpostaviti čimbolj pristno “lažno bližino” do volilnega telesa, ki se v odnosu do politike na spletu aktivira samo takrat, ko je treba odkloniti vabilo za povezovanje na facebooku oziroma blokirati prvake strank na twitterju, meni Savič.

Rudi Klanjšek pravi, da bi se težko odločil, katere stranke najbolj obvladajo spletno orodje, je pa ena izmed internih raziskav, ki jo je leta 2009 opravila Monika Hlevnjak, pokazala, da so bile možnosti dvosmerne komunikacije nekoliko bolj omejene na straneh “desnice” kot na straneh “levice”, podobne razlike pa so se pokazale tudi v primeru za uporabe omrežja facebook. “Kljub temu pa je mogoče reči, da je večina političnih akterjev (oziroma njihovih svetovalcev) doumela, da je prisotnost na tovrstnih omrežjih pravzaprav nuja, še posebej, če hočejo doseči in pritegniti mlajšo, tako imenovano internetno generacijo. Dokaz za to je gotovo ta, da se na omrežjih, kot sta facebook in twitter, pojavljajo praktično vsa imena, ki so relevantna v okviru slovenskega političnega prostora,” meni Klanjšek.

Savič na drugi strani opozarja predvsem na nizek nivo komunikacije na spletu in na nekritično medijsko poročanje o “izpadih na spletu”. “Čeprav je spletna komunikacija prisotna že od zadnjih predsedniških volitev (2007!), se prakse niso kaj dosti spremenile – politiki lovijo moderne spletne kanale in tam trosijo staro vsebino, skušajo vzpostavljati trivialne povezave in tekmovati v zabavljanju nad političnimi nasprotniki,” pravi Domen Savič.

Še posebej pred volitvami postane intenzivnost zlonamernosti večja. Tako se je na primer na spletni strani youtube pojavil videoposnetek, ki vključuje posnetke Hitlerjeve mladine, ob tem pa se vrti pesem, ki poziva predsednika SDS Janeza Janšo, naj reši Slovenijo. Na začetku posnetka se pojavi tudi svetovalec SD za odnose z javnostjo Denis Sarkić, ki je zaradi tega na policijo že vložil kazenske ovadbe. Trdi namreč, da s posnetkom nima nič in da je nekdo zlorabil del posnetka iz leta 2006, ki je bil objavljen na portalu Vest.si v povsem drugačnem kontekstu. “Videoposnetek je plod popolne manipulacije in zavajanja javnosti, najverjetneje v luči očitne diskreditacije mene osebno in stranke Socialnih demokratov v času pred volitvami,” je prepričan Sarkić. A na spletu je tako, da je diskreditacija včasih tudi reklama.

Dr. Rudi Klanjšek je prepričan, da splet dopušča več svobode, tako v pozitivnem kot tudi v negativnem smislu. Na spletu običajno ni ‘odgovornega urednika’, posrednika, ki bi zadevo moderiral, prav tako pa bi težko govorili, da na spletu obstaja kakšna vidnejša oblika cenzure, meni Klanjšek. “Največ, kar obstaja, je samocenzura. Ta je, ko gre za delovanje političnih akterjev, po eni strani stvar politične kulture, po drugi pa stvar preračunljivosti političnih akterjev, da ne lansirajo sporočil, ki bi jim lahko povzročila več škode kot koristi. Tako je zanimiv primer iz ZDA, kjer je eden izmed skrajnih desničarjev svetoval republikanskim predsedniškim kandidatom, naj ne pišejo in govorijo, kar mislijo, ker bodo sicer republikanci izgubili volitve. V kontekstu svobode izražanja, ki jo splet gotovo ponuja, bi izpostavil vlogo drugih, torej tudi ‘klasičnih’ medijev, da sporočila, ki vsebujejo sovražni govor, prepoznajo in jih obelodanijo. Zaradi enakih razlogov je pomembna tudi prisotnost aktivne civilne družbe,” meni Klanjšek.

Na vlogo klasičnih medijev oziroma njihovo nedelovanje opozarja tudi Savič, ki pravi, da so ti zelo naivno pograbili neposredne spletne komunikacijske kanale, in namesto da bi jih uporabljali z dobršno mero skepse, goltajo in hitijo s poobjavljanjem spletnih izjav političnih veljakov – brez kritičnega novinarskega pristopa. “Tako posledično nekontrolirano ojačujejo strankarske spletne parole in še dodatno trivializirajo spletno komponento predvolilne kampanje,” še pravi Savič.

Čeprav je spletna komunikacija v svojem bistvu dvosmerna in primerna za izmenjavo mnenj oziroma sodelovanje v razpravi, jo politiki v večini primerov razumejo ravno nasprotno – kot neoviran in s strani kritičnega uma nenadzorovan enosmerni dostop do volilcev, kjer si lahko brez pretiranih sankcij in zgražanja privoščijo več kot v klasičnih medijih. “Tukaj ni prostora za izmenjavo mnenj oziroma pogovor, gre bolj za uporabo klasične oglaševalske metode enosmerne komunikacije,” pravi Savič.

Vir: Dnevnikov objektiv